Osaka (, Ōsaka; ) je velemesto na Japonskem, prestolnica istoimenske prefekture v regiji Kansai, ki leži ob Osaškem zalivu na jugozahodu otoka Honšu. Z okrog 2,75 milijona prebivalcev je tretje največje mesto na Japonskem in največji sestavni del strnjenega metropolitanskega območja Keihanšin, ki je z več kot 19 milijoni prebivalcev drugo največje na Japonskem.
Zgodovinsko je znano kot trgovsko središče, poleg tega pa tudi kot »kuhinja naroda« (天下の台所, tenka no daidokoro), kjer je bil v obdobju Edo center trgovanja z rižem. Z začetkom industrializacije po obnovi Meidži je prišlo do centralizacije politike in gospodarstva v širšem metropolitanskem območju Tokia, zato se je rast močno upočasnila, status drugega največjega mesta pa je prevzela Jokohama. Šele v zadnjih letih se trend spet obrača, saj v okolici Tokia zmanjkuje prostora.
Osaka je glavno finančno središče Japonske in velja za eno najbolj multikulturnih in svetovljanskih mest na Japonskem. V mestu je sedež borze vrednostnih papirjev ter sedeža mednarodnih elektronskih korporacij, kot sta Panasonic in Sharp. Osaka je mednarodno raziskovalno in razvojno središče, ki ga predstavlja več velikih univerz, zlasti Osaška univerza, metropolitanska univerza in univerza Kansai. Glavne znamenitosti v mestu so grad Osaka, Akvarij Kaijukan v Osaki, Dōtonbori, stolp Cūtenkaku v Šinsekaiju, park Tennōdži, Abeno Harukas, Veliko svetišče Sumijoši-taiša in Šiteno-dži, eden najstarejših budističnih templjev na Japonskem.
Mesto je leta 1970 gostilo svetovno razstavo, leta 2007 pa svetovno prvenstvo v atletiki. Bilo je tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu 2002. Leta 2025 je še drugič gostilo svetovno razstavo.
Etimologija Ōsaka pomeni »velik hrib« ali »veliko pobočje«. Ni jasno, kdaj je to ime postalo pomembnejše od Naniva-kjō, vendar najstarejši pisni dokaz za ime sega v leto 1496.
Do obdobja Edo sta bila 大坂 (Ōsaka) in 大阪 (Ōsaka) mešana uporaba, pisatelj Hamamacu Utakuni pa v svoji knjigi Setsujo Očibošu, izdani leta 1808, navaja, da je bil kandži 坂 preziran, ker se »vrne v zemljo«, nato je bil uporabljen 阪. Kandži 土 (zemlja) je prav tako podoben besedi 士 (vitez) in 反 pomeni proti, tako da se 坂 lahko bere kot »samurajski upor«, nato pa je bilo 阪 uradno ime leta 1868 po obnovi Meidži. Starejši kandži (坂) je še vedno v zelo omejeni uporabi, običajno le v zgodovinskih kontekstih. Kot okrajšava se sodobni kandži 阪 han nanaša na mesto Osaka ali prefekturo Osaka.
Zgodovina Izvor: obdobje Džōmon in Jajoi V obdobju Džōmon (7000 pr. n. št.) je bila Osaka večinoma potopljena pod Notranje morje Seto, majhna planota Uemači-daiči (12 km dolga in 2,5 km široka), ki je v južnem delu mesta, imenovanem Uehonmači, pa je bila polotok. Velja za enega prvih krajev, kjer so se naselili japonski prebivalci, tako zaradi ugodnih geoloških pogojev, bogat s sladko vodo in bujno vegetacijo, kot tudi zaradi tega, ker je bil z vojaškega vidika lahko branjen.
Najzgodnejši dokazi o naselbinah na območju Osake so ruševine Morinomija (森ノ宮遺跡, Morinomija iseki), ki so v osrednjem okrožju Čuo-ku. Najdeni so bili zakopani človeški skeleti in kaizuka (nasip z ostanki), pa tudi nasipi školjk, morske ostrige in druga zanimiva arheološka odkritja iz obdobja Džomon. Poleg ostankov zaužite hrane so bile tu še konice puščic, kamnito orodje, ribiški trnk in posoda z ostanki predelave riža. Ocenjuje se, da ruševine vsebujejo 2000 let stare ostanke med obdobjem Džomon in Jajoi. Najdbe arheoloških najdišč so razstavljene v sosednji stavbi.
V letih med koncem obdobja Džōmon in začetkom obdobja Jajoi so sedimenti, ki so bili odloženi severno od polotoka / planote Uemači-daiči, spremenili morje, ki se je raztezalo proti vzhodu, v laguno, imenovano Kavači. Med obdobjem Jajoi (300 pr. n. št.–250 n. št.) se je stalno prebivališče na ravninah povečalo, ko je postalo gojenje riža priljubljeno.
Na začetku 3. stoletja našega štetja je bilo v bližini pristanišča slovesno odprto veliko svetišče Sumijoši-taiša, ki ga je naročila soproga cesarica Džingu. Ta stavba šintoističnega svetišča je preživela zgodovinske dogodke,templi www.treccani.it ki so uvedli nov slog pri gradnji šintoističnih svetišč, imenovan sumijoši-zukuri. Pomorska panorama vrtov svetišča je navdihnila več umetnikov in dandanes se predstavitve te vrste pokrajine imenujejo Sumijošiji risbe.
Proti koncu obdobja Jajoi se je planota-polotok Uemači-daiči še razširila in spremenila laguno Kavači (河内湖) v jezero, povezano z izlivom reke Jodo, ki se je razširilo proti jugu.
Obdobje Kofun Do obdobja Kofun se je Osaka razvila v pristanišče, ki povezuje regijo z zahodnim delom Japonske. Ustanovljeno je bilo pristanišče Naniva-cu, ki je postalo najpomembnejše na Japonskem. Trgovina z drugimi območji države in azijsko celino se je okrepila. Veliko število čedalje večjih grobnih gomil (kofun) v obliki odprtine za ključavnico, najdenih v ravnicah Osake, je dokaz koncentracije politične moči, ki je vodila do oblikovanja države. Najdbe v sosednjih ravnicah, vključno z mavzolejem cesarja Nintokuja, ki je bil odkrit v bližini Sakaija, pričajo o statusu cesarskega mesta, ki ga je dosegla Osaka. V Osaki je mogoče videti štiri od teh gomil, v katerih so pokopani pomembni člani plemstva. So v južnih predelih mesta in segajo v 5. stoletje. Skupina megalitskih grobnic, imenovanih grobnice Mozu, je v Sakaiju v prefekturi Osaka.
Pomembna dela obdobja Kofun so izkopavanja, ki so preusmerila tok reke Jamato, katere poplave so povzročile veliko škodo in gradnja pomembnih cest v smeri Sakaj in Nara. Pomorski promet, povezan s pristaniščem Naniva-cu, se je tako povečal, da so zgradili ogromna skladišča za shranjevanje materiala, ki prihaja in odhaja.
Obdobje Asuka in Nara Kodžiki zapisuje, da je bila v letih 390–430 našega štetja cesarska palača v Osumi, v današnjem okrožju Higašijodogava, vendar je morda bila sekundarna cesarska rezidenca in ne prestolnica.大石慎三郎「日本の遷都の系譜」、『學習院大學經濟論集』第28巻第3号、学習院大学、1991年10月、 31–41頁、 NAID 110007523974。P.31
Leta 645 je cesar Kotoku zgradil svojo palačo Naniva Nagara-Tojosaki v današnji Osaki, s čimer je postala prestolnica Japonske. Mesto, ki je zdaj znano kot Osaka, se je takrat imenovalo Naniva, to ime in izpeljanke pa se še vedno uporabljajo za okrožja v osrednji Osaki, kot sta Naniva (浪速) in Namba (難波). Čeprav je bila prestolnica leta 655 prestavljena v Asuko (današnja prefektura Nara), je Naniva ostala ključna povezava po kopnem in morju med Jamatom (današnja prefektura Nara), Korejo in Kitajsko.
Naniva je bila ponovno razglašena za prestolnico leta 744 po ukazu cesarja Šōmuja in je tako ostala do leta 745, ko se je cesarski dvor preselil nazaj v Heidžō-kjō (danes Nara). Do konca obdobja Nara so vlogo morskega pristanišča Naniva postopoma prevzela sosednja območja, vendar je ostal živahno središče rečnega, kanalskega in kopenskega prometa med Heian-kyō (danes Kjoto) in drugimi destinacijami. Šitennō-dži je bil prvič zgrajen leta 593 n. št. in je bil najstarejši budistični tempelj na Japonskem.
Obdobje Heian do Edo Leta 1496 so budisti šole Džōdo Šinšū ustanovili svoj sedež v močno utrjenem Išijama Hongan-dži, ki je neposredno na mestu stare cesarske palače Naniva. Daimjo Oda Nobunaga je leta 1570 začel desetletje trajajočo kampanjo obleganja templja, ki se je na koncu končala s predajo menihov in kasnejšim uničenjem templja. Tojotomi Hidejoši je leta 1583 na njegovem mestu zgradil grad Osaka. Grad Osaka je imel ključno vlogo pri obleganju Osake (1614–1615).
Osaka je dolgo veljala za primarno japonsko gospodarsko središče z velikim odstotkom prebivalstva, ki je pripadal trgovskemu razredu. V obdobju Edo (1603–1867) je Osaka zrasla v eno večjih japonskih mest in se vrnila k svoji starodavni vlogi živahnega in pomembnega pristanišča. Daimjo (fevdalni gospodje) so prejeli večino svojega dohodka v obliki riža. Trgovci v Osaki so tako začeli organizirati skladišča, kjer so shranjevali riž daimjojev v zameno za plačilo, z njim trgovali bodisi za kovanec bodisi za potrdilo; v bistvu predhodnik papirnatega denarja. Mnogi, če ne vsi ti riževi posredniki so tudi dajali posojila in bi dejansko postali precej bogati in močni. Trgovci iz Osake so svoje trgovine združili okoli Dōdžima, kjer je bila leta 1697 ustanovljena borza riža in kjer je nastal prvi terminski trg na svetu za prodajo riža, ki še ni bil požet.
Popularna kultura Osake je bila tesno povezana z ukijo-e prikazi življenja v Edu. Do leta 1780 je Osaka gojila živahno umetniško kulturo, kot sta jo ponazarjala znameniti gledališči Kabuki in Bunraku.C. Andrew Gerstle, Kabuki Heroes on the Osaka Stage 1780–1830 (2005) Leta 1837 je Ōšio Heihačirō, filozof, samuraj nižjega ranga, vodil kmečki upor kot odgovor na nepripravljenost mesta, da podpre številne revne in trpeče družine na tem območju. Približno ena četrtina mesta je bila porušena, preden so šogunski uradniki zadušili upor, nato pa se je Ōšio ubil. Osako je za zunanjo trgovino odprla vlada Bakufuja istočasno kot mesto Hjogo (sodobni Kobe) 1. januarja 1868, tik pred začetkom Bošinske vojne in obnove Meidži. Tuja naselbina Kavaguči, zdaj podokrožje Kavaguči, je dediščina tuje prisotnosti v Osaki.
Prebivalci Osake so bili stereotipizirani v literaturi Edo vsaj od 18. stoletja. Pisec Jippenša Ikku je leta 1802 prebivalce Osake prikazal kot skoraj neverjetne skopuhe. Leta 1809 so prebivalci Eda uporabili slabšalni izraz Kamigata zeeroku, da bi označili prebivalce regije Osake v smislu preračunljivosti, bistroumnosti, pomanjkanja državljanskega duha in vulgarnosti osaškega dialekta. Edo pisci so težili k samurajski kulturi in se videli kot revne, a velikodušne, čedne in javnega duha. Edo pisci so nasprotno videli zeeroku kot pokorne vajence, škrte, pohlepne, požrešne in razvratne. Tokijski opazovalci do neke mere še danes stigmatizirajo prebivalce Osake na enak način, zlasti v smislu požrešnosti, kar dokazuje stavek: »Prebivalci Osake žrejo svojo hrano, dokler ne propadejo« (大阪は食倒れ, Ōsaka wa kuidaore).Richard Torrance, "Literacy and Literature in Osaka, 1890–1940," The Journal of Japanese Studies 31#1 (Winter 2005), pp. 27–60
Obdobje Meidži do Heisei Z ogromnimi spremembami, ki so zaznamovale državo po obnovi Meidži (1868), in selitvijo prestolnice iz Kjota v Tokio je Osaka vstopila v obdobje zatona. Iz prestolnice gospodarstva in financ je postala pretežno industrijsko središče. Sodobna občina je bila ustanovljena leta 1889 z vladnim odlokom, z začetno površino 15 kvadratnih kilometrov, ki prekriva današnja okrožja Čuo in Niši. Kasneje je šlo mesto skozi tri velike širitve, da je doseglo sedanjo velikost 223 kvadratnih kilometrov. Osaka je bila industrijsko središče, ki je bilo najbolj jasno opredeljeno v razvoju kapitalizma na Japonskem. Postala je znana kot »Manchester in Melbourne Orienta«. Leta 1925 je bilo največje in najbolj naseljeno mesto na Japonskem in šesto na svetu.
Hitra industrializacija je pritegnila številne azijske priseljence (Indijce, Kitajce in Korejce), ki so si ustvarili ločeno življenje. Politični sistem je bil pluralističen, z velikim poudarkom na spodbujanju industrializacije in modernizacije. Pismenost je bila visoka in izobraževalni sistem se je hitro širil, kar je ustvarilo srednji razred z okusom za literaturo in pripravljenost podpirati umetnost. Leta 1927 je General Motors do leta 1941 upravljal tovarno, imenovano Osaka Assembly, ki je izdelovala vozila Chevrolet, Cadillac, Pontiac, Oldsmobile in Buick, ki so jih upravljali in zaposlovali japonski delavci in menedžerji. V bližnjem mestu Ikeda v prefekturi Osaka je sedež Daihatsuja, enega najstarejših japonskih proizvajalcev avtomobilov.