Konstantin XI. Dragaš Paleolog (grško , Kōnstantinos XI Dragasēs Palaiologos, srbsko Константин XI Драгаш Палеолог, Konstantin XI Dragaš Paleolog) je bil zadnji vladajoči bizantinski cesar. Bil je iz vladarske dinastije Paleologov in vladal od leta 1449 do svoje smrti v bitki za Konstantinopel, * 8. februar 1405, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 29. maj 1453, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo.
Pred prihodom na prestol je bil leta 1437-1439 regent za svojega brata Ivana VIII. Paleologa, ki je umrl naravne smrti leta 1448. Prestol je zasedel po kratkem sporu z mlajšim bratom Dimitrijem. Primarni viri o njem na splošno pišejo spoštljivo, čeprav je bilo cesarstvo v velikih težavah. Njegovo malo več kot štiriletno vladanje je doseglo višek med Mehmedovim obleganjem Konstantinopla. Konstantin je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi organiziral obrambo mesta, skladiščil hrano in popravil staro Teodozijevo mestno obzidje, kar pa zaradi zmanjšanja obsega cesarstva in slabega gospodarstva ni bilo dovolj. Osebno je vodil vojsko branilcev, ki je štela približno 7.000 mož, medtem ko jih je osmanska imela približno desetkrat več.
Po njegovi smrti je postal kot "Marmorni" ali "Speči cesar" legendarna osebnost grškega ljudskega izročila, podoben našemu kralju Matjažu: ko se bo zbudil, bo pregnal Osmane in obnovil cesarstvo in Konstantinopel. David Nicolle, John F. Haldon, Stephen R. Turnbull. The fall of Constantinople: the Ottoman conquest of Byzantium. Osprey, 2007. str. 191. Njegova smrt je pomenila tudi konec Rimskega cesarstva, ki je kot Bizantinsko cesarstvo živelo še 977 let po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476.Nicol 1992, str. ix.
Biografija Konstantin je bil rojen v KonstantinopluODB, "Constantine XI Palaiologos" (A.-M. Talbot). str. 505. kot osmi od desetih otrok Manuela II. Paleologa in Helene Dragaš, hčerke srbskega magnata Konstantina Dragaša. Bil je zelo navezan na svojo mater in je po prihodu na prestol svojemu priimku dodal tudi materin priimek Dragaš. Večino otroštva je preživel v Konstantinoplu v družinskem krogu.
thumb|250px|Cesarski pečat Konstantina XI. Paleologa
O njegovem videzu in značaju ni nič znanega.Carroll 2017, str. 329. Ohranjeni izvirni portreti so zelo stilizirani. Takšni so tudi portreti na njegovem pečatu neznanega porekla, ki je zdaj na Dunaju, nekaj kovancih in portretih cesarjev v Biblioteca Estense, kopiji Zonarovih Zgodb. Kasneje so ga upodabljali z okroglo brado, ki je povem nasprotna razcepljenim bradam njegovih sorodnikov. Ob tem je treba omeniti, da tudi njihovi portreti verjetno niso odražali njihovega resničnega videza.Carroll 2017, str. 329–330.
Nekaj časa je bil guverner Selimbrije, dokler je ni leta 1443 prepustil svojemu bratu Teodorju. V času, ko je bil Konstantinov starejši brat Ivan na cerkvenem zboru v Firencah, Italija, je od leta 1437 do 1440 služil kot njegov regent.
Despot Moreje Oktobra 1443 je postal despot Morejskega despotata na Peloponezu. Vladal je iz palače in trdnjave v Mistri, ki se je zaradi bližine antične Sparte imenovala tudi Sparta ali Lakedemon.Elizabeth Rawson. The Spartan tradition in European thought. Oxford: University Press. str. 120. Mistra je bila središče umetnosti in kulture in tekmica Konstantinopla. Nicol 1993, str. 341ff.
Dvajset let pred tem je Konstantin sodeloval s svojim bratom Ivanom pri utrjevanju bizantinske oblasti v Moreji in vojnih pohodih proti latinskim knezom v Ahajski kneževini. Brata sta osvojila celo Morejo razen beneških posesti Modon, Koroni in Nauplion.Nicol 1993, str. 346ff.
Po razglasitvi za despota je utrdil obrambo Moreje z gradnjo zidu na Korintski ožini. Zid je na predlog svojega slavnega učitelja Pletona imenoval Heksamilion (Šestmiljni zid).N. Nikoloudes. Laonikos Chalkokondyles: a translation and commentary of the "Demonstrations of histories". Books 1–3, Volume 16, Historical Publications, 1996, str. 391.
Poleti 1444 je napadel latinsko Atensko vojvodino. Hitro je osvojil Tebe in Atene in prisilil firenškega vojvodo Neria II. Acciaiolija, vazala Osmanskega cesarstva, da mu je začel plačevati davek. Osmanski odziv je bil neizbežen. Dve leti kasneje je upokojeni sultan Murat II. ponovno prevzel oblast v cesarstvu in z vojsko 50.000–60.000 mož vdrl v Grčijo in končal Konstantinove pretenzije.Donald M. Nicol. Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. Cambridge: University press. str. 386. Cilj sultanovega napada ni bila osvojitev Moreje, ampak kazenski poduk Grkom in njihovim despotom. Osmanska vojska je 27. novembra 1446 prodrla do Heksamiliona. Konstantin se je poskušal s sultanom pogajati. Po pisanju zgodovinarja Laonika Halkondila njegove zahteve "niso bile zmerne, ker je zahteval, da meja na Korintski ožini ostane taka kot je bila, njemu pa ostanejo vsa osvojena ozemlja severno od te meje".Chalkokondyles 7.19; prevod Anthony Kaldellis. The Histories. Cambridge: Dumbarton Oaks Medieval Library, 2014. vol. 2, str. 105.
Konstantin in njegov brat Tomaž sta se pripravila na napad na Heksamilion. Zid bi lahko vzdržal napade s srednjeveškim orožjem, Murat pa je razen običajnih oblegovalnih naprav uporabil tudi bombarde. Obstreljevanje zidu se je začelo 10. decembra 1446. Skozi odprtino v zidu so vdrli janičarji, branilci pa so se panično razbežali. Konstantinov in Tomažev poskus, da bi ponovno zbrala vojsko, jima ni uspel in oba sta pobegnila v Mistro.Chalkokondyles 7.20–25; prevod Kaldellis. The Histories. vol. 2, str. 107–113. Murat je razdelil svojo vojsko. Del vojske je prepustil svojemu svetovalcu Turahanu, z drugim delom pa je pustošil po južni obali Korintskega zaliva. Patrasa in Mistre mu ni uspelo osvojiti. Ocenjuje se, da je v ujetništvo odpeljal okoli 60.000 prebivalcev in jih prodal na turških tržnicah sužnjev. Konstantin in Tomaž sta postala osmanska vazala in sultanu plačevala davek.Nicol 1993, str. 364ff.
Zakonske zveze Konstantin je bil poročen dvakrat. Prvič 1. julija 1428 s Teodoro Tocco, nečakinjo Karla I. Tocca Epirskega. Teodora je umrla na porodu mrtvorojene hčerke novembra 1429. Drugič se je poročil 27. julija 1441 s Katarino Gattilusio, hčerko Dorina Lesboškega, ki je umrla zaradi posledic abortusa avgusta 1442. Z nobeno od njiju ni imel otrok.
Po kronanju leta 1449 je poslal delegacijo snubit Maro Branković, hčerko srbskega despota Đurađa Brankovića in bizantinske princese Irene Kantakuzene. Mara je bila vdova sultana Murata II., kateri so po Muratovi smrti dovolili vrnitev v domovino. Đurađ je snubitev z veseljem sprejel, Mara pa jo je zavrnila zaradi zaobljube, da bo "do konca življenja preživela v celibatu in čistosti, če jo bo bog kdaj izpustil iz rok nevernika".Nicol 1993, str. 45. Po neuspeli snubitvi so ga poskušali poročiti s kakšno princeso iz Trabzonskega cesarstva ali Gruzijskega kraljestva. Izbrana je bila neznana gruzijska princesa, hčerka kralja Jurija VIII. Gruzijskega,Nicol 1993, str. 46. poroko pa so preprečila dogajanja leta 1453. Donald M. Nicol. The Immortal Emperor. Cambridge: University Press, 1992.
Cesar thumb|250px|Marmornat relief dvojnega orla v cerkvi sv. Dimitrija v Mistri, ki označuje mesto Konstantinovega kronanja
Primarni viri so kljub težavam, ki so dosegle vrh s padcem Konstantinopla in Bizantinskega cesarstva leta 1453, o Konstantinu XI. pisali večinoma zelo spoštljivo. Ko je Konstatinov brat, cesar Dimitrij VIII. Paleolog, umrl brez otrok, so začeli med Konstantinom in njegovim bratom Dimitrijem Paleologom spori za nasledstvo. Dimitrij je imel podporo pravoslavne in katoliške cerkve, Konstantin pa podporo cesarice Helene, ki je vladala kot regentka. Za razsodnika v sporu so izbrali sultana Murata II.
Murat se je odločil za Konstantina. Njegovo kronanje je opravil lokalni škof v stolnici v Mistri 6. januarja 1449. Kronanje bizantinskega cesarja v lokalni cerkvi je bilo redko, vendar ne izjemno dejanje. Mihael VIII. Paleolog, ustanovitelj dinastije, je bil kronan v Nikeji v Anatoliji,Geanakoplos. Emperor Michael Palaeologus and the West. Harvard University Press, 1959. str. 17. Ivan VI. Kantakuzen pa v Adrianopolu v Trakiji. Oba je zatem še v Konstantinoplu kronal konstantinopelski patriarh.
Konstantin je bil izjema, ker je bil takratni konstantinopelski patriarh Gregor III. unionist, ki se ga je izogibala večina duhovščine. Konstantin se je zavedal, da bi Gregorjevo kronanje podžgalo verske spore v prestolnici.Donald M. Nicol. Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. Cambridge: University Press. str. 390. Po kronanju v Mistri je s katalonsko ladjo odplul v Konstantinopel.Franz Babinger. Mehmed the Conqueror and his Time. Princeton: University Press, 1978. str. 81.
Sultan Murat II. je umrl leta 1451 in prestol prepustil devetnajstletnemu sinu Mehmedu II., ki je bil obseden z osvojitvijo Konstantinopla. Konstantin se je odzval z grožnjo, da bo izpustil princa Orhana, kandidata za osmanski prestol, če Mehmed ne bo izpolnil nekaj njegovih zahtev. Mehmed je v zahtevah videl kršitev premirja in pozimi 1451-1452 na evropski strani Bosporja malo severno od Konstantinopla zgradil trdnjavo Rumeli Hisarı, s katero je presekal bizantinske komunikacije s Črnim morjem. Trdnjavo Rumeli Hisarı je dopolnjevala trdnjavo Anadolu Hisarı na anatolski (azijski) strani Bosporja, ki jo je v letih 1393-1394 zgradil sultan Bajazid I. Za Konstantina je bila blokada jasen uvod v obleganje in je takoj začel organizirati obrambo prestolnice.
Konstantinu je uspelo zbrati sredstva za zaloge hrane za prihajajočo obleganje in popravilo starega Teodozijevega obzidja, slabo stanje bizantinskega gospodarstva pa mu ni omogočilo, da bi zbral dovolj veliko vojsko za obrambo mesta pred ogromno osmansko vojsko. V stiski je pozval na pomoč Zahod in potrdil ponovno združitev vzhodnih in rimskih cerkva, podpisano na Florentinskem koncilu leta 1445. Podpis je bil predpogoj za kakršno koli podporo katoliške cerkve. Združitvi je močno nasprotoval blok (anthenotikoi) Konstantinovih dvorjanov. Njegov megas doux Luka Notaras, prvi minister in poveljnik bizantinske vojske, naj bi ob tem rekel: "Na vladarju v središču mesta je bolje videti turški turban kot latinsko mitro." Doukas, 37.9. Nekaj vojakov je prišlo iz mestnih držav v severni Italiji, število vojakov z Zahoda pa je bilo zanemarljivo v primerjavi s potrebami. Konstantin je prosil za pomoč tudi svoja brata v Moreji, ki mu zaradi posledic osmanske invazije na Peloponez leta 1452 nista mogla pomagati.Babinger, Mehmed, str. 80.
Obleganje se je začelo pozimi 1452. Konstantin je mesto z manj kot 50.000 prebivalci branil z vojsko komaj 7.000 mož. Osmanska vojska je bila približno deset krat večja in dobro opremljena s sodobnimi topovi, ki jih je ulil zelo sposoben ogrski livar Orban iz Brașova v Transilvaniji. Brett D. Steele, Tamera Dorland. The heirs of Archimedes: science and the art of war through the Age of Enlightenment. Cambridge: The MIT Press, 2005. str. 128.
Padec Konstantinopla in smrt thumb|250px|Kip Konstantina XI. v Atenah
Mehmed II. je pred začetkom obleganja Konstantinu v zameno za vdajo Konstantinopla ponudil življenje in nadaljevanje vladanja v Mistri. Po pisanju Jurija Sfranca mu je cesar odgovoril:
"Vdaja mesta presega moja pooblastila in pooblastila koga drugega, ki živi v mestu. Mi smo se soglasno odločili, da bomo umrli svobodni in ne bomo poskušali rešiti svojih življenj."