Henrik Flandrijski

Henrik Flandrijski (nizozemsko Hendrik van Vlaanderen, francosko Henri Ier de Hainaut) je bil drugi cesar Latinskega cesarstva s prestolnico v Konstantinoplu, * okoli 1176, Valenciennes, Grofija Hainaut, † 11. junij 1216, Solun, Solunsko kraljestvo.

Bil je mlajši sin hainautskega grofa Balduina V., kasnejšega Balduina VIII. Flandrijskega, in Margrete I. Flandrijske, sestre flandrijskega grofa Filipa Alzaškega.

Četrta križarska vojna Križarskemu pohodu se je pridružil okoli leta 1201 in se izkazal predvsem pri obleganju Konstantinopla. Med obleganjem leta 1203 je bil eden od osmih divizijskih generalov. Drugi so bili Bonifacij Montferraški (vodja pohoda), beneški dož Enrico Dandolo (vodja Benečanov), Ludvik Bloiški (eden od prvih plemičev, ki je vzel križ), in Henrikov brat Balduin Flandrijski, ki je poveljeval največjemu oddelku. Med obleganjem leta 1204 je poveljeval oddelku, ki je zbiral zaloge in s trideset vitezi in neznanim številom konjenikov napadel grad Filija ob Črnem morju. Cesar Aleksej V. Dukas mu je postavil zasedo, ki jo je porazil in zaplenil ikono z domnevno Kristusovo relikvijo. Kmalu je postal eden od vidnejših knezov novega Latinskega cesarstva.

Latinski cesar 200px|thumb|levo|Henrik Flandrijski v Promptuarii Iconum Insigniorum

Ko so Henrikovega brata Balduina po porazu v bitki pri Odrinu aprila 1205 ujeli Bolgari, je bil Henrik izbran za regenta Latinskega cesarstva. Ko se je v Konstantinoplu izvedelo za Balduinovo smrt, je bil Henri 20. avgusta 1206 kronan za latinskega cesarja.

Po Henrikovem kronanju so mu lombardski plemiči v Solunskem kraljestvu odrekli poslušnost.Nicol 2002, str. 12. Začela se je dve leti trajajoča vojna. Po porazu templjarjev, ki so se vojskovali na solunski strani, je Henrik zasegel njihova gradova Ravenika in Zetuni (Lamia).Coureas 2015, str. 175.

Henrik je bil moder vladar. Dokaj uspešno se je vojskoval z bolgarskim carjem Kalojanom in svojim rivalom, nikejskim cesarjem Teodorom I. Laskarisom. Kasneje se je vojskoval tudi s carjem Borilom Bolgarskim (1207–1218) in ga porazil v bitki pri Filipopolisu. Na pohodih proti nikejskemu cesarju leta 1207 in 1211–1212 je osvojil nekaj ozemlja v Mali Aziji. Teodor I. Laskaris se mu ni mogel uspešno upreti, Henrik pa se je kljub temu raje posvetil problemom v Evropi. S Teodorom I. je leta 1214 sklenil mirovni sporazum in prijateljsko razmejil latinske in nikejske posesti v nikejsko korist.Akropolites 2007, str. 148-151.

Na domačem področju se je očitno razlikoval od mnogo drugih križarskih plemičev, kar je razvidno predvsem iz njegovega enakopravnega in pragmatičnega odnosa do Grkov. Jurij Akropolit, njegov sodobnik in grški zgodovinar iz 13. stoletja, je zapisal: "Čeprav se je Frank po rodu, se je prijazno obnašal do Rimljanov (Grkov), ki so bili rojeni v Konstantinovem mestu; mnoge je uvrstil med svoje magnate, druge med svoje vojake, medtem ko je običajno prebivalstvo obravnaval kot svoje ljudstvo."Akropolites 2007, str. 153. Ko je leta 1213 prišel v Konstantinopel papeški legat Pelagio Galvani, glavni škof Albana, in začel na ukaz papeža Inocenca III. zapirati pravoslavno duhovščino in cerkve, je Henrik na zahtevo grške duhovščine njegove ukaze preklical.Akropolites 2007, str. 155-156.

Smrt in nasledstvo Cesar je umrl v Solunu 11. junija 1216 zaradi zastrupitve.Sturdza 1999, str. 477. Za umor je bil obtožen Oberto II. di Biandrate, bivši regent Solunskega kraljestva. Gardner domneva, da se je to zgodilo na zahtevo Henrikove žene Marije Bolgarske.Gardner 1912, str. 85-86.

Za njegovega naslednika je bil v Rimu kronana Henrikov svak Peter II. Courtenayski, ki nikoli ni prišel v Konstantinopel. Od leta 1217 do 1219 je zato v Latinskem cesarstvu kot regentka uspešno vladala Henrikova sestra in Petrova žena Jolanda Flandrijska. Zadnja dva cesarja Latinskega cesarstva sta bila Petrova sinova Robert I. in Balduin II.

Družina Henrik se je prvič poročil leta 1204 z Agnezo Montferraško, hčerko Bonifacija Montferraškega, vodje četrtega križarskega pohoda. Agneza je umrla pred letom 1207, verjetno na porodu. Na porodu je skupaj z materjo domnevno umrl tudi edini Henrikov in Agnezin otrok.Joinville and Villehardouin 1963, str. 146, 148.

Nekaj Henrikovih sodobnikov zgodovinarjev piše, da je Henrik po Kalojanovi smrti sklenil z Bolgari mir in se leta 1213 poročil s Kalojanovo hčerko in Borilovo pastorko Marijo Bolgarsko.Fine 1994, str. 81-82.

Z neimenovano priležnico je imel neimenovano hčerko, ki se je poročila z bolgarskim plemičem Aleksejem Slavom, ki je v Rodopih ustanovil svojo državoFine 1994, str. 93-94. in dobil naziv despot.Fine 1994, str. 94.

Predniki

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 1176 Kategorija:Umrli leta 1216 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju Kategorija:Umorjeni vladarji Kategorija:Veterani križarskih vojn