Švedsko-norveška zveza (švedsko Svensk-norska unionen, norveško Den svensk-norske union), uradno Združeno kraljestvo Švedske in Norveške, je bila personalna unija kraljestev Švedske in Norveške pod skupnim monarhom in s skupno zunanjo politiko, ki je trajala od leta 1814 do mirne razpustitve leta 1905.Sweden. World Statesmen. Pridobljeno 17. januarja 2015.Norway. World Statesmen. Pridobljeno 17. januarja 2015.
Državi sta imeli vsaka svojo ustavo, zakonodajo, sodstvo, državno upravo, oborožene sile in valuto. Kralji so vladali večinoma iz Stockholma, kjer so bila tuja diplomatska predstavništva. Norveški vladi so predsedovali podkralji: Švedi do leta 1829 in Norvežani do leta 1856. Po tem letu je mesto ostalo prazno in bilo leta 1873 ukinjeno. Zunanjo politiko je do razpustitve zveze leta 1905 vodil švedski zunanji minister.
Norveška je bila pred tem tesno povezana z Dansko. Dansko-norveško zavezništvo z napoleonsko Francijo sta izkoristili Združeno kraljestvo in Carska Rusija za aneksijo Švedskega kraljestva kot kompenzacijo za izgubo Finske leta 1809 in kot nagrado za pridružitev k protinapoleonski koaliciji. Do sklenitve Kielskega sporazuma leta 1814 je bil kralj Danske-Norveške prisiljen odstopiti Norveško švedskemu kralju. Ker se je Norveška uprla sprejeti določila sporazuma, je razglasila svojo neodvisnost in na začetku leta 1814 v Eidsvollu sklicala ustanovno skupščino.
Po sprejetju nove norveške ustave 17. maja 1814 je bil za kralja izvoljen danski princ Kristijan Friderik. Po izvolitvi je izbruhnila švedsko-norveška vojna, ki se je končala z Mossko konvencijo. S sklepnim dokumentom, ki ga je sestavil Kristijan Friderik, je po sklicu izrednega zasedanja norveškega parlamenta (Storting) abdiciral, da bi se norveška ustava lahko revidirala in omogočila personalno unijo s Švedsko. 4. novembra je Storting za kralja Norveške izvolil Karla XIII. Švedskega, s čimer je potrdil novo zvezo. Razlike med kraljestvoma so privedle do neuspelega poskusa ustanovitve ločene norveške konzularne službe in 7. junija 1905 do enostranskega sklepa Stortinga, da Norveška razglasi svojo neodvisnost. Švedska je norveško odločitev sprejela in 26. oktobra 1905 sprejela sklep o razpustitvi personalne unije. Na Norveškem so na plebiscitu za novega kralja potrdili danskega princa Karla. Princ je ponudbo sprejel in bil 18. novembra kronan kot Haakon VII.
Ozadje Švedska in Norveška sta bili dvakrat združeni pod isto krono: od 1319 do 1343 in ponovno na kratko od 1449 do 1450. V naslednjih stoletjih je bila Norveška tesno povezana z Dansko, uradno kot eno kraljestvo, v resnici pa kot provinca, v kateri so iz Kopenhagna vladali danski kralji. Po uvedbi absolutizma leta 1660 je bila vzpostavljena bolj centralizirana oblika vladanja, vendar je Norveška kljub temu obdržala nekaj svojih institucij, vključno z zakonodajo, vojsko in denarjem. Kasnejši zgodovinarji so to državo imenovali Danska-Norveška.
Švedska je iz Kalmarske zveze izstopila leta 1523 pod kraljem Gustavom Vaso in sredi 17. stoletja po posredovanju Gustava II. Adolfa v tridesetletni vojni postala lokalna velesila. Po ambicioznih vojnah kralja Karla XII. je po veliki severni vojni (1700–1721) izgubila svoj primat.
Po razpustitvi Kalmarske zveze sta Švedska in Danska-Norveška postala rivala in se vojskovala v več vojnah, v katerih so morali Norvežani in Danci v letih 1645–1658 Švedom prepustiti več pokrajin. Švedi so Norveško napadli tudi leta 1567, 1644, 1658 in 1716, da bi jo odcepili od Danske ali jo celo priključili. Stalne vojne in pohodi so med Norvežani povzročili neprikrito jezo do Švedov.
V 18. stoletju je Norveška doživljala obdobje velikega razcveta in postala pomemben član zveze z Dansko. Razvila se je lesna industrija, ki je rezan les izvažala predvsem v Veliko Britanijo. Lastniki žag in trgovci z lesom v okolici Kristanije so postali zelo vplivna gospodarska elita, ki je vlado v Kopenhagnu začela gledati kot oviro za norveške težnje. Njihova vse večja samozavest je povzročila dvom v politiko, ki je postavljala danske interese nad interese Norveške, hkrati pa zavračala ključne norveške zahteve po ustanovitvi pomembnih nacionalnih institucij, kot sta nacionalna banka in univerza. Nekateri člani »lesne aristokracije« so zato videli Švedsko kot bolj naravnega partnerja in z njo gojili trgovinske in politične stike. Okoli leta 1800 so se mnogi vidni Norvežani na skrivaj zavzemali za odcepitev od Danske, vendar niso dejavno spodbujali neodvisnosti. Njihov neuradni vodja je bil grof Herman Wedel-Jarlsberg.
Švedska politika je v tistem času gojila dobre odnose z Norveško in spodbujala vse znake separatizma. Kralj Gustav III. je navezal dejavne stike z vsemi krogi na Norveškem, ki so bili bolj naklonjeni zvezi s Švedsko kot z Dansko.
Takšna prizadevanja na obeh straneh meje so bila nerealna, dokler niso napoleonske vojne ustvarila razmer, ki so povzročile velike politične preobrate v Skandinaviji.
Posledice napoleonskih vojn Švedska in Danska-Norveška sta si med napoleonskimi vojnami vztrajno prizadevali ostati nevtralni in dolgo uspevali, kljub številnim vabilom sprtih strani. Obe državi sta se leta 1800 pridružili Rusiji in Prusiji v Drugi zvezi oborožene nevtralnosti. Danska-Norveška je bila po britanskem napadu na njeno ladjevje v prvi bitki pri Kopenhagenu aprila 1801 prisiljena na umik iz zveze, vendar je ostala politično nevtralna. Po umoru ruskega carja Pavla I. leta 1801 je zveza razpadla.
Danska-Norveška je po drugem britanskem napadu na dansko ladjevje v bitki pri Kopenhagnu leta 1807 sklenila zavezništvo s Francijo. Prestolnica je bila brez obrambe, ker je bila vojska na južni meji, da bi jo branila pred morebitnim francoskim napadom. Po težkem obstreljevanju britanske mornarice se je vdala. Ker je Švedska medtem sklenila zavezništvo z Britanci, je Danska-Norveška stopila na Napoleonovo stran in 29. februarja 1808 Švedski napovedala vojno.
thumb| Nicolas Jouy (po portretu François-Joseph Kinsona): Jean Baptiste Bernadotte, Napoleonov maršal, od leta 1810 švedski kronski princ in od leta 1818 švedski in norveški kralj
Ker je britanska pomorska blokada ogrozila komunikacije med Dansko in Norveško, je Norveška ustanovila začasno norveško vlado s sedežem v Kristianiji (zdaj Oslo). Vlado je vodil princ Kristijan Avgust Augustenborški. Bila je prva norveška nacionalna vlada po nekaj stoletjih danske nadoblasti. Za Kristijana Avgusta je bil največji izziv, kako med britansko blokado zagotoviti zadostne dobave hrane. Ko je Norveško spomladi 1808 napadla Švedska, je princ poveljeval vojski v južni Norveški in uspešno odbil nekaj švedskih napadov. Po bitkah pri Toverundu in Prestebakku je prisilil Švede na umik na njihovo ozemlje. Zaradi uspešnega vodenja vlade in zmag proti Švedom, je na Norveškem postal zelo priljubljen. Njegove zasluge in priljubljenost so opazili celo Švedi in mu po strmoglavljenju kralja Gustava IV. Adolfa ponudili švedski prestol.
Eden od vzrokov za neuspehe švedske invazijske vojske je bil istočasen napad Rusije na Finsko 21. februarja 1808. Vojna na dveh frontah se je za Švedsko izkazala za katastrofalno, ker je morala po Fredrikshamnskem mirovnem sporazumu, sklenjenem 17. septembra 1809, Rusiji prepustiti celo Finsko. Nezadovoljstvo zaradi slabega vodenja vojne je privedlo do odstavitve kralja Gustava IV. Adolfa 13. maja 1809. Za njegovega naslednika je bil izbran poveljnik sovražnikove vojske Kristijan Avgust, leta 1809 povišan v podkralja Norveške. Švedski vstajniki so menili, da bi njegova velika priljubljenost med Norvežani morda odprla pot za združitev z Norveško, ki bi nadomestila izgubo Finske. Zelo cenjen je bil tudi zato, ker ni zasledoval umikajoče se švedske vojske v času, ko je v finski vojni na Švedsko močno pritiskala Rusija.
Kristijan Avgust je bil 29. decembra 1809 izvoljen za kronskega princa Švedske in 7. januarja 1810 zapustil Norveško. Po njegovi nenadni smrti maja 1810 je Švedska za njegovega naslednika izbrala francoskega maršala Jean Baptista Bernadotta, v katerem je videla tudi galantnega nasprotnika in sposobnega vojaškega poveljnika.
Švedska išče nadomestilo za izgubo Finske left|thumb|200p|Kralj Karel XIII. Švedski (Karel II. Norveški)
Glavni cilj Bernardottove zunanje politike v vlogi kronskega princa je bila pridobitev Norveške, ki bi nadomestila dokončno izgubo Finske v korist Rusije. Z ruskim carjem Aleksandrom I. je 24. marca 1812 sklenil tajni sporazum o zavezništvu proti Franciji in Danski-Norveški. Njegova zunanja politika je izzvala nekaj kritik med švedskimi politiki, ki se jim je zdelo nemoralno odškodovati Švedsko na račun šibkejšega prijateljskega soseda, Združeno kraljestvo in Rusija pa sta vztrajali, da je njegova prva naloga protinapoleonska koalicija. Britanija je odločno nasprotovala svoji podpori sramotni norveški pustolovščini pred uničenjem skupnega sovražnika. Združeno kraljestvo je s Stockholmsko pogodbo, sklenjeno 3. marca 1813, zagotovilo podporo združenju Norveške in Švedske. Nekaj tednov kasneje je podporo zagotovila tudi Rusija in nato še Prusija kot nagrado za sodelovanje v vojni proti Napoleonu. Švedska sama je svojim zaveznikom 24. marca 1813 obljubila, da se bo pridružila Šesti koaliciji in napovedala vojno Franciji in Danski-Norveški.
Na pohodih v severni Evropi je Karel Ivan uspešno poveljeval Severni armadi v bitki pri Leipzigu 16.–19. oktobra 1813 in pohodu proti Danski, s katerim je prisilil Dance na predajo Norveške.
1814 Kielski mirovni sporazum Švedske, ruske in nemške čete pod poveljstvom švedskega prestolonaslednika so grozile, da bodo okupirale Jutlandijo, zato je danski kralj Friderik VI. 7. januarja 1814 pristal, da Norveško prepusti Švedski.
Predaja je bila formalizirana v Kielskem mirovnem sporazumu, podpisanem 14. januarja 1814. Danska je obdržala suverenost nad norveškimi Ferskimi otoki, Islandijo in Grenladijo. Četrti člen sporazuma je določal, da se Norveška prepušča »švedskemu kralju« in ne Švedskemu kraljestvu. Klavzula je bila ugodna tako za Norvežane kot za bodočega kralja, katerega položaj je bil zaradi revolucionarnega vzdušja na Švedskem dokaj negotov. Iz korespondence britanske vlade je razvidno, da je pritiskala na pogajalce naj sklenejo sporazum in se izognejo invaziji na Dansko. Bernadotte se je po sklenitvi sporazuma pisno zahvalil vladam Prusije, Avstrije in Združenega kraljestva za njihovo podporo, poudaril zasluge Rusije in najavil večjo stabilnost v Skandinaviji. 18. januarja je danski kralj poslal pismo norveškemu narodu in ga odvezal od prisege zvestobe.
Poskus državnega udara kronskega princa Kristijana Friderika Ko je bil norveški podkralj in danski kronski princ Kristijan Friderik še na Norveškem, se je odločil ohraniti celovitost države in poskušal z uporom na Norveškem doseči ponovno združitev z Dansko. Svoj načrt je v tajnem pismu decembra 1813 razkril danskemu kralju, ki se je z njim verjetno celo strinjal, ko bi bilo treba načrt izvesti, pa je spoštoval določila Kielskega sporazuma in Kristijanu Frideriku ukazal, naj Švedom preda obmejne trdnjave in se vrne na Dansko. Kristijan Friderik ukaza ni spoštoval in ukazal svojim četam, da trdnjav ne predajo. Odločil se je, da bo kot zakonit dedič ustanovil neodvisno vlado na čelu z njim samim. 30. januarja se je posvetoval z več prominentnimi norveškimi svetovalci in trdil, da kralj Friderik nima nobene pravice, da bi mu odvzel zakonito dediščino, ker je zakonit norveški kralj, Norveška pa ima pravico do samoodločbe. Z njim se je strinjala rudi začasna vlada in s tem postavila temelje gibanja za neodvisnost.