Nizozemska zlata doba v slikarstvu je obdobje v nizozemski zgodovini umetnosti, ki je približno obsegala 17. stoletjeIn general histories 1702 is sometimes taken as the end of the Golden Age, a date which works reasonably well for painting. Slive, who avoids the term (see p. 296), divides his book into two parts: 1600–1675 (294 pages) and 1675–1800 (32 pages). med poznejšim delom osemdesetletne vojne (1568–1648) za neodvisnost Nizozemske.
Nova Republika Nizozemska je bila najbolj uspešna država v Evropi in je vodila evropsko trgovino, znanost in umetnost. Severne nizozemske province, ki so sestavljale novo državo, so bile tradicionalno manj pomembna umetniška središča kot mesta v Flandriji na jugu. Vojni pretresi in obsežne selitve prebivalstva ter oster prelom s staro monarhistično in katoliško kulturno tradicijo so pomenili, da se je morala nizozemska umetnost znova izmisliti. Slikanje verskih predmetov je močno upadlo, a se je razvil velik nov trg za številne posvetne teme.
Čeprav je bilo nizozemsko slikarstvo zlate dobe vključeno v splošno evropsko obdobje baročnega slikarstva in pogosto kaže številne njegove značilnosti, večini primanjkuje idealizacije in ljubezni do sijaja, značilnih za veliko baročnih del, vključno s sosednjo Flandrijo. Večina del, tudi tista, po katerih je obdobje najbolj znano, odraža tradicijo podrobnega realizma, podedovanega iz staronizozemskega slikarstva.
Značilnost tega obdobja je širjenje različnih žanrov v slikarstvu Zmedeno je, da se določenemu žanru slikarstva reče žanrsko slikanje, slikanju nekakšnih vsakdanjih prizorov z neznanimi ljudmi. Toda tihožitje je na primer tudi žanr v slikarstvu., pri čemer večina umetnikov ustvari večino svojih del znotraj enega od teh. Popoln razvoj te specializacije je viden od poznih 1620-ih, obdobje od takrat pa vse do francoske invazije 1672 je jedro zlate dobe. Umetniki bi večino svoje kariere porabili za slikanje le portretov, žanrskih prizorov, krajin, morskih krajin in ladij ali tihožitja in pogosto določene podvrste znotraj teh kategorij. Mnoge tovrstne teme so bile v zahodnem slikarstvu nove in način, kako so jih Nizozemci slikali v tem obdobju, je bil odločilen za njihov nadaljnji razvoj.
Tipi slik
Posebnost tega obdobja v primerjavi z zgodnejšim evropskim slikarstvom je bilo omejeno število verskih slik. Nizozemski kalvinizem je prepovedoval verske slike v cerkvah in čeprav so bile biblijske teme sprejemljive v zasebnih domovih, jih je bilo proizvedenih razmeroma malo. Prisotni so bili tudi drugi tradicionalni sklopi zgodovine in portretnega slikarstva, vendar je obdobje opaznejše po številnih drugih žanrih, razdeljenih na številne posebne kategorije, kot so prizori kmečkega življenja, krajine, pokrajine z živalmi, pomorske slike, cvetlične slike in tihožitja različnih vrst. Na razvoj mnogih teh vrst slik so odločilno vplivali nizozemski umetniki 17. stoletja.
Široko uveljavljena teorija 'žanrske hierarhije' v slikarstvu, pri kateri so nekatere vrste veljale za bolj prestižne kot druge, so mnogi slikarji začeli ustvarjati zgodovinsko slikarstvo. Vendar je bilo to najtežje prodati, kot je ugotovil celo Rembrandt. Mnogi so bili prisiljeni ustvarjati portrete ali žanrske prizore, ki so se veliko lažje prodajali. V padajočem vrstnem redu statusa so bile kategorije v hierarhiji: zgodovinsko slikarstvo, vključno z alegorijami in priljubljenimi verskimi temami. portretno slikarstvo, vključno s tronijem žanrsko slikarstvo ali prizori vsakdanjega življenja krajinsko slikarstvo, vključno z marinami, prizorišči bitk, vedute in ruševine (krajinarji so bili »navadni pešci v vojski umetnosti« po mnenju Samuelu van Hoogstratenu.Fuchs, 104) tihožitje
Nizozemci so se močno osredotočili na 'nižje' kategorije, nikakor pa niso zavrnili koncepta hierarhije.Franits, 2-3 Večina slik je bila razmeroma majhnih - edina pogosta vrsta resnično velikih slik so bili skupinski portreti. Barvanje neposredno na stene skorajda ni obstajalo; ko je zid v javni zgradbi potreboval dekoracijo, se je običajno uporabljalo vgrajeno platneno ohišje. Za dodatno natančnost na trdi podlagi so številni slikarji še naprej uporabljali lesene table, še nekaj časa potem, ko jih je preostala zahodna Evropa opustila; nekatere rabljene bakrene plošče, običajno plošče za recikliranje iz grafike. Po drugi strani pa se je število ohranjenih slik zlate dobe zmanjšalo, ker so jih v 18. in 19. stoletju prebarvali z novimi deli umetnikov - revne so bile običajno cenejše od novega platna, ogrodja in okvirja.
V tem obdobju je bilo nizozemskih skulptur zelo malo; večinoma jih najdemo v nagrobnih spomenikih in so pritrjene na javne zgradbe, majhne skulpture za hiše pa so opazna vrzel, njihovo mesto zasedajo srebrnina in keramika. Poslikane ploščice delftware so bile zelo poceni in pogoste, čeprav redko res kakovostne, toda srebro, zlasti v ušesnem nakitu je vodila. S to izjemo so bili najboljši umetniški napori usmerjeni v slikarstvo in grafiko.
Svet umetnosti
Tujci so pripomnili na ogromno proizvedenih umetniških del in veliki sejme, kjer je bilo prodanih veliko slik - približno ocenjujejo, da je bilo samo v 20 letih po letu 1640 naslikanih več kot 1,3 milijona nizozemskih slik.Lloyd, 15, citing Jonathan Israel. Perhaps only 1 % survive today, and "only about 10 % of these were of real quality". Obseg produkcije je pomenil, da so bile cene dokaj nizke, razen najbolj znanih umetnikov; tako kot v večini naslednjih obdobij je bil tudi pri modnejših umetnikih velik cenovni razpon.Lloyd, 15, citing Jonathan Israel. Perhaps only 1% survive today, and "only about 10% of these were of real quality". Tisti brez močnega sodobnega ugleda ali tisti, ki se niso uklonili modi, vključno z mnogimi, ki danes veljajo za največje v tem obdobju, kot so Vermeer, Frans Hals in Rembrandt v zadnjih letih, so imeli precejšnje težave s preživljanjem in umrli revni; mnogi umetniki so se ukvarjali z drugim delom ali so umetnost popolnoma opustili. Francoska invazija leta 1672 (Rampjaar ali 'leto katastrofe') je na umetniški trg prinesla hudo depresijo, ki se ni nikoli povsem vrnila v prejšnje stanje.Franits, 217 and ff. on 1672 and its effects.
Porazdelitev slik je bila zelo široka: »Ja, veliko kovačij, čevljarjev itd. bo imelo kakšno sliko v svoji kovačnici in v svoji delavnici. Takšna je splošna predstava, naklonjenost in navdušenje, ki ga imajo ti domorodci za slikanje« je poročal nek angleški popotnik leta 1640.Fuchs, 43; Franits, 2 calls this "oft-quoted" remark "undoubtedly exaggerated". Skoraj prvič je bilo veliko profesionalnih trgovcev z umetninami, več tudi pomembnih umetnikov, kot sta Vermeer in njegov oče Jan van Goyen in Willem Kalf. Rembrandtov trgovec Hendrick van Uylenburgh in njegov sin Gerrit sta bila med najpomembnejšima. Krajine je bilo najlažje prodati, njihovi slikarji pa so bili »navadni lakaji v armadi umetnosti« po Samuelu van Hoogstratenu.
Tehnična kakovost nizozemskih umetnikov je bila na splošno visoka, še vedno pa je večinoma sledila staremu srednjeveškemu sistemu usposabljanja z vajeništvom pri mojstru. Običajno so bile delavnice manjše kot v Flandriji ali Italiji, naenkrat so imeli le enega ali dva vajenca, število pa je bilo pogosto omejeno s cehovskimi predpisi. Pretresi v zgodnjih letih republike, ko so se razseljeni umetniki z juga selili proti severu in izguba tradicionalnih trgov na dvoru in v cerkvi, so privedli do ponovnega oživljanja umetniških cehov, pogosto imenovanih Ceh svetega Luke. V mnogih primerih so ti vključevali umetnike, ki so se izvlekli iz srednjeveških skupin, kjer so si ceh delili z več drugimi obrtmi, na primer s poslikavo hiš. V tem obdobju je bilo ustanovljenih več novih cehov: Amsterdam leta 1579, Haarlem leta 1590 in Gouda, Rotterdam, Utrecht in Delft med letoma 1609 in 1611. Leidenske oblasti niso zaupale cehom in so ga dovolile šele leta 1648.Prak (2008), 151-153, or Prak (2003), 241
Kasneje v stoletju je vsem vpletenim začelo postajati jasno, da stara ideja o cehu, ki nadzoruje tako usposabljanje kot prodajo, ne deluje več dobro, postopoma so cehe zamenjali z akademijami, ki so se pogosto ukvarjale le z usposabljanjem umetnikov. Haag z dvorom je bil zgodnji primer, ko so se umetniki leta 1656 z ustanovitvijo Confrerie Pictura razdelili v dve skupini. Z očitno izjemo portretov je bilo veliko več nizozemskih slik narejenih 'špekulativno' brez posebnega naročila, kot je bilo to v drugih državah - eden od mnogih načinov, kako je nizozemski umetniški trg pokazal na prihodnost.
Bilo je veliko dinastij umetnikov in mnogi so se poročili s hčerami svojih mojstrov ali drugimi umetniki. Številni umetniki so prihajali iz premožnih družin, ki so plačevale honorarje za vajeništvo in so se pogosto poročale zaradi premoženja. Rembrandt in Jan Steen sta bila nekaj časa vpisana na Univerzo v Leidnu. Več mest je imelo različne sloge in posebnosti po temah, Amsterdam je bil zaradi velikega bogastva največje umetniško središče. Mesta, kot sta Haarlem in Utrecht, so bila v prvi polovici stoletja pomembnejša, Leiden in druga mesta so se pojavila po letu 1648, predvsem pa Amsterdam, ki je vse bolj privlačil umetnike iz preostale Nizozemske, pa tudi iz Flandrije in Nemčije.
Nizozemski umetniki so bili presenetljivo manj zaskrbljeni zaradi umetniške teorije kot mnogi narodi in se manj ukvarjali z razpravami o svoji umetnosti; kaže, da je bilo tudi v splošnih intelektualnih krogih in širši javnosti zanimanje za umetniško teorijo veliko manjše kot takrat v Italiji.Fuchs, 76 Ker so bila skoraj vsa naročila in prodaje zasebne in med meščanskimi posamezniki, katerih računi niso ohranjeni, so tudi manj dokumentirana kot drugod. Toda nizozemska umetnost je bila vir nacionalnega ponosa in glavni biografi so ključni vir informacij. To sta Karel van Mander (Het Schilderboeck, 1604), ki v bistvu pokriva predhodno stoletje in Arnold Houbraken (De groote schouburgh der Nederlantsche konstschilders en schilderessen – 'Veliko gledališče nizozemskih slikarjev', 1718–21). Oba sta sledila in res presegla Vasarija, ki je vključil veliko kratkih življenj umetnikov - več kot 500 v Houbrakenovem primeru - in jih oba obravnavata na splošno in dejansko natančno.
Nemški umetnik Joachim von Sandrart (1606–1688) je del obdobja delal na Nizozemskem, njegova Deutsche Akademie pa v isti obliki zajema številne nizozemske umetnike, ki jih je poznal. Houbrakenov mojster in Rembrandtov učenec je bil Samuel van Hoogstraten (1627–1678), čigar Zichtbare var in Inleyding tot de Hooge Schoole der Schilderkonst (1678) vsebuje bolj kritične kot biografske podatke in so med najpomembnejšimi razpravami o slikarstvu tega obdobja. Tako kot druga nizozemska dela o teoriji umetnosti tudi ta razlagajo številne splošne zadeve renesančne teorije in ne odražajo v celoti sodobne nizozemske umetnosti, in se še vedno pogosto osredotočajo na zgodovinsko slikarstvo.
Zgodovinsko slikarstvo
Ta kategorija ne zajema le slik, ki prikazujejo zgodovinske dogodke iz preteklosti, temveč tudi slike, ki prikazujejo svetopisemske, mitološke, literarne in alegorične prizore. Nedavni zgodovinski dogodki so v bistvu izpadli iz kategorije in so bili obravnavani realistično kot ustrezna kombinacija portretov z morskimi, mestnimi ali krajinskimi temami.Veliki dramatični zgodovinski ali svetopisemski prizori so nastajali redkeje kot v drugih državah, saj ni bilo lokalnega trga za cerkveno umetnost in je bilo napolnjenih le nekaj velikih aristokratskih baročnih hiš. Še več, protestantsko prebivalstvo večjih mest je bilo med nizozemskim uporom izpostavljeno nekaterim izjemno hinavskim manierističnim alegorijam v neuspešni habsburški propagandi, ki je povzročila močan odziv na realizem in nezaupanje v grandiozno vizualno retoriko. Fuchs, 62, R.H. Wilenski, Dutch Painting, "Prologue" pp. 27–43, 1945, Faber, London Zgodovinsko slikarstvo je bilo zdaj 'manjšinska umetnost', čeprav ga je do neke mere popravilo relativno močno zanimanje za tiskane različice zgodovinskih predmetov.