Kastilija in Leon (, ); , ; , ) je avtonomna skupnost na severozahodu Španije.
Ustanovljena je bila leta 1983. Oblikovale so jo province Ávila, Burgos, Leon, Palencia, Salamanca, Segovia, Soria, Valladolid in Zamora. Po površini je največja avtonomna skupnost v Španiji, ki pokriva 94,222 km2. Je pa redko poseljena, z gostoto naseljenosti pod 30 prebivalcev na km2. Čeprav glavno mesto ni izrecno razglašeno, so sedeži izvršne in zakonodajne oblasti v Valladolidu določeni z zakonom (tudi najbolj naseljena občina) in za vse namene to mesto dejansko služi kot glavno mesto skupnosti.
Kastilija in Leon sta skupnost brez izhoda na morje, meji na Portugalsko, pa tudi na španske avtonomne skupnosti Galicijo, Asturijo, Kantabrijo, Baskijo, La Riojo, Aragonijo, Kastilijo – Mančo, skupnost Madrid in Extremadura. Obsega predvsem severno polovico notranje planote in je obdana z gorskimi pregradami (Picos de Europa na severu, Sistema central (Kastiljsko gorovje) na jugu in Sistema Ibérico (Ibersko gorovje) na vzhodu), odmaka pa jo reka Duero (Douro), ki teče proti zahodu proti Atlantskemu oceanu.
Avtonomna skupnost vsebuje osem krajev svetovne dediščine. Unesco priznava Cortes de León de 1188 kot zibelko svetovnega parlamentarizma.
Simboli
Statut avtonomije Kastilije in Leona, zadnjič spremenjen leta 2007, v šestem členu predhodnega naslova določa simbole izključne identitete skupnosti. To so: grb, zastava, prapor in himna, katerih pravno varstvo je enako zaščiti, ki ustreza simbolom države, katere prekrški so v členu 543 Kazenskega zakonika opredeljeni kot kazniva dejanja.
Zgodovina
Številne arheološke najdbe kažejo, da so bile te dežele že v prazgodovini naseljene. V gorah Atapuerca so našli številne kosti prednikov vrste Homo sapiens, zaradi česar so te najdbe ene najpomembnejših za določitev zgodovine človeškega razvoja. Najpomembnejše odkritje, ki je mesto pripeljalo do mednarodne slave, so bili ostanki Homo heidelbergensis.
Pred prihodom Rimljanov je znano, da so ozemlja, ki danes tvorijo Kastilijo in Leon, zasedala različna keltska ljudstva, kot so Vaccaei, Autrigones, Turmodigi, Vettones, Astures ali Keltiberi. Rimsko osvajanje je povzročilo vojskovanje z lokalnimi plemeni. Ena posebej znanih epizod je bila obleganje Numantije, starega mesta v bližini sedanjega mesta Soria.
Romanizacija je bila neustavljiva in do danes so ostala velika rimska umetniška dela, predvsem akvadukt v Segoviji, pa tudi številni arheološki ostanki, kot so antična Clunia, rudniki soli Poza de la Sal in trgovska in romarska pot Ruta de la Plata, ki prečka zahod skupnosti od Astorge (Asturica Augusta) do prestolnice sodobne Extremadure, Méride (Emerita Augusta).
S padcem Rima so deželo vojaško zasedla vizigotska ljudstva germanskega izvora. Po prihodu Arabcev je sledil postopek, znan kot Rekonkvista. V gorskem območju Asturije je bilo ustvarjeno majhno krščansko kraljestvo, ki je nasprotovalo islamski prisotnosti na polotoku. Razglasili so se za dediče zadnjih vizigotskih kraljev, ki pa so bili globoko romanizirani. Ta odpor vizigotsko-rimske dediščine, ki ga podpira krščanstvo, je postajal vse močnejši in se širil na jug, sčasoma pa je postavil svoj dvor v mestu León in postali kraljevina Leon. Da bi bili naklonjeni ponovni naselitvi novih ponovno zavzetih dežel, so monarhi podelili številne fueros ali predpise o ponovni naselitvi.
V srednjem veku je bilo popularizirano romanje kristjanov v Santiago de Compostela. Romarska pot Camino de Santiago poteka vzdolž severnega dela skupnosti in je prispevala k širjenju evropskih kulturnih inovacij po celotnem polotoku. Danes je Camino še vedno pomembna turistična in kulturna atrakcija.
Leta 1188 je bila Bazilika svetega Izidorja v Leónu priča postavitve prvega parlamentarnega telesa v zgodovini Evrope (Leonski zbor), v katerem je sodeloval tretji stan. Kralj, ki ga je sklical, je bil Alfonz IX. Leonski.
Pravna podlaga za kraljestvo je bil rimski zakon in zaradi tega so si kralji vedno bolj želeli moči, kot so jo imeli rimski cesarji. To je zelo jasno razvidno iz Siete Partidas Alfonza X. Kastiljskega, ki prikazuje cesarski monizem, ki ga je kralj iskal. Kralj ni hotel biti primus inter pares, temveč vir zakona.
Hkrati je okrožje tega krščanskega kraljestva Leon začelo pridobivati avtonomijo in se širiti. To je spodbudilo grofija Kastilija, ki bo preraslo v močno kraljestvo med krščanskimi kraljestvi polotoka. Prvi kastiljski grof je bil Fernán González.
Leon in Kastilija sta se še naprej širila na jug, celo onkraj reke Douro, da bi osvojila dežele pod islamsko oblastjo. To je bil čas Cantares de gesta, pesmi, ki opisujejo velika dejanja krščanskih plemičev, ki so se borili proti muslimanskemu sovražniku. Kljub temu so krščanski in muslimanski kralji ohranili diplomatske odnose. Jasen primer je Rodrigo Díaz de Vivar ali El Cid, paradigma srednjeveškega krščanskega viteza, ki se je boril tako za krščanske kot muslimanske kralje.
Izvor dokončne dinastične združitve kraljevin Kastilije in Leona, ki sta bili ločeni le sedem desetletij, je bil leta 1194. Alfonz VIII. Kastiljski in Alfonz IX. Leónski sta v Tordehumosu podpisala pogodbo, ki je pomirila območje Tierra de Campos in postavila temelje za prihodnjo ponovno združitev kraljevin, utrjenih leta 1230 s Ferdinandom III. Ta sporazum se imenuje Tordehumska pogodba.
V poznem srednjem veku je prišlo do gospodarske in politične krize zaradi vrste slabih letin in sporov med plemiči in krono za oblast ter med različnimi kandidati za prestol. V Cortes Valladolid leta 1295 je bil Ferdinand IV. priznan za kralja. Slika María de Molina predstavlja sina Fernanda IV. v Cortes Valladolid leta 1295, danes v španskem kongresu poslancev, skupaj s sliko Cortes Cádiza, s poudarkom na parlamentarnem pomenu, ki ga ima razvoj Cortesa v Kastiliji in Leonu, kljub nadaljnjemu upadanju. Krona je postajala vse bolj avtoritarna, plemstvo pa od nje bolj odvisno.
Rekonkvista je v cvetoči kastiljski kroni še naprej napredovala in dosegla vrhunec s predajo Nasridskega kraljestva Granada, zadnje muslimanske trdnjave na polotoku leta 1492.
Predhodniki avtonomije Junija 1978 sta Kastilija in Leon pridobila pred-avtonomijo z ustanovitvijo Generalnega sveta Kastilije in Leona s kraljevim odlokom-zakonom 20/1978 z dne 13. junija.
V času Prve španske republike (1873-1874) so zvezni republikanci zasnovali projekt za ustanovitev federativne države enajstih provinc v dolini španskega Doura, ki bi vključevala tudi provinci Santander in Logroño. Že nekaj let pred tem, leta 1869, so v okviru manifesta zvezni republikanci, predstavniki 17 provinc Albacete, Ávila, Burgos, Ciudad Real, Cuenca, Guadalajara, Leon, Logroño, Madrid, Palencia, Salamanca, Santander, Segovia, Soria, Toledo, Valladolid in Zamora so v tako imenovanem Kastiljskem zveznem paktu predlagali konformacijo entitete, ki sta jo tvorili dve različni "državi": država Stara Kastilija, ki je bila zgrajena za sedanje kastiljsko-leonske province in province Logroño in Santander, ter država Nova Kastilija, ki ustreza sedanjim provincam Kastilija - Manča in provinci Madrid. Konec republike v začetku leta 1874 je spodbudil pobudo.
Leta 1921 se je ob četrti stoletnici bitke pri Villalarju mestni svet Santanderja zavzel za ustanovitev kastiljske in leonske skupne države enajstih provinc, ki bi jo ohranili tudi v poznejših letih. Konec leta 1931 in v začetku leta 1932 je Eugenio Merino iz Leona izdelal besedilo, v katerem je bila postavljena osnova kastiljsko-leonskega regionalizma. Besedilo je bilo objavljeno v časopisu Diario de León.Juan-Miguel Álvarez Domínguez.The Regionalist Catechism of Don Eugenio, an example of Castilian-Leonese regionalism sponsored by León. 1931, Argutorio, No. 19 (2nd semester 2007), pp. 32-36.
V času druge španske republike, zlasti leta 1936, je bila za regijo enajstih provinc naklonjena velika regionalistična dejavnost, izdelane so bile celo podlage za statut avtonomije. Diario de León se je zavzel za formalizacijo te pobude in ustanovitev avtonomne regije s temi besedami:
Konec španske državljanske vojne in začetek Francovega režima sta končala prizadevanja za avtonomijo regije. Filozof José Ortega y Gasset je to shemo zbral v svojih publikacijah.
Po smrti Francisca Franca so se regionalisti, avtonomisti in nacionalisti (kastiljsko-leonski regionalizem in kastiljski nacionalizem) organizirali kot Regionalno zavezništvo Kastilije in Leona (1975), Regionalni inštitut Kastilije in Leona (1976) ali Avtonomna nacionalistična stranka Kastilije in Leon (1977). Kasneje po izumrtju teh formacij je leta 1993 nastala Regionalistična enotnost Kastilije in Leona.
Hkrati so se pojavile tudi druge leonesistične narave, na primer Leonska avtonomna skupina (1978) ali Regionalistična stranka Leonske države (1980), ki se je zavzemala za ustanovitev leonske avtonomne skupnosti, sestavljene iz provinc Leon, Salamanca in Zamora. Priljubljena in politična podpora, ki je ohranila enoprovincialno avtonomijo v Leónu, je v tem mestu postala zelo pomembna.
Avtonomija Avtonomna skupnost Kastilija in Leon je rezultat zveze devetih provinc leta 1983: tri, ki so bile po teritorialni delitvi leta 1833, s katero so bile ustanovljene province, pripisane regiji Leon, šest pa Stari Kastiliji; vendar dve provinci Stare Kastilije nista bili vključeni: Santander (sedaj del skupnosti Kantabrija) in Logroño (sedaj del La Rioje).
V primeru Kantabrije se je za ustvarjanje avtonomne skupnosti zavzemalo iz zgodovinskih, kulturnih in geografskih razlogov, medtem ko je bil v La Rioji postopek bolj zapleten zaradi obstoja treh alternativ, ki so vse temeljile na zgodovinskih in socialno-ekonomskih razlogih: združitev s Kastilijo in Leonom (za katero se zavzema politična stranka Zveza demokratičnega centra), združenje z baskovsko-navarsko skupnostjo (podprta s socialistično stranko in komunistično stranko) ali ustanovitev eno provincialne avtonomije; zadnja možnost je bila izbrana, ker je imela večjo podporo med prebivalstvom.
Po ustanovitvi kastiljsko-leonskega pred avtonomnega organa, ki ga je v sporazumu z dne 16. aprila 1980 podprl deželni svet Leona, je ta institucija 13. januarja 1983 razveljavila prvotni sporazum, tako je kot osnutek zakon vstopil v španski parlament. Ustavno sodišče je v sodbi 89/1984 z dne 28. septembra ugotovilo, kateri od teh nasprotujočih si sporazumov velja; izjavlja, da predmet postopka niso več, kot v predhodni fazi, sveti in občine, temveč novi organ.
Po obsodbi je bilo v Leónu več demonstracij v prid samo Leonu, eden od njih je po nekaterih virih združil približno 90 000 ljudi.Diario de León (newspaper), May 5, 1984. To je bila največja koncentracija v mestu v Demokratični republiki do demonstracij, ki zavračajo bombardiranje vlakov v Madridu leta 2004.Diario de León, March 13, 2004.
V sporazumu, sprejetem 31. julija 1981, se je provincialni svet Segovie odločil, da bo uresničil pobudo, da bo Segovia konstituirana kot enoprovincialna avtonomna skupnost, vendar so bile v občinah pokrajine enake razmere med zagovorniki eno provincialne avtonomije in zagovorniki zveze.
Mestni svet Cuéllarja se je v začetku strinjal s to avtonomno pobudo v sporazumu, ki ga je korporacija sprejela 5. oktobra 1981. Vendar pa je drugi sporazum iste korporacije z dne 3. decembra istega leta razveljavil prejšnjega in postopek je bil do zaključka obdelava pritožbe deželnega sveta zoper ta zadnji sporazum; ta sprememba mnenja mestnega sveta Cuéllarja je tehtnico v provinci preusmerila k avtonomiji s preostalimi Kastilijo in Leonom, vendar je šlo za dogovor, ki je prišel pravočasno. Končno je bila provinca Segovia vključena v Kastilijo in Leon skupaj z ostalimi osmimi provincami, pravno kritje pa je bilo zagotovljeno z zakonom 5/1983 iz »razlogov nacionalnega interesa«, kot je določeno v členu 144 c španske ustave. provinc, ki svoje pravice niso uveljavile pravočasno.