thumb|Čitalnica Biblioteca Marciana ali Knjižnica svetega Marka (ital. Biblioteca Marciana, vendar se v zgodovinskih dokumentih običajno imenuje Libreria pubblica di san Marco) je javna knjižnica v Benetkah v Italiji. Je ena najzgodnejših ohranjenih javnih knjižnic in arhiv rokopisov v Italiji in hrani eno najpomembnejših svetovnih zbirk klasičnih besedil. Ime je dobila po evangelistu svetem Marku, zavetniku mesta.
Knjižnica je bila ustanovljena leta 1468, ko je humanistični učenjak kardinal Ivan Bessarion, škof Tusculuma in naslovni latinski patriarh v Konstantinoplu, podaril svojo zbirko grških in latinskih rokopisov Beneški republiki z določitvijo, da se ustanovi knjižnica javnega značaja. Zbirka je bila rezultat Bessarionovih vztrajnih prizadevanj, da bi našel redke rokopise po vsej Grčiji in Italiji ter jih nato pridobil ali kopiral kot sredstvo za ohranjanje spisov klasičnih grških avtorjev in literature Bizanca po padcu Konstantinopla leta 1453. Njegova izbira Benetk je bila predvsem posledica velike skupnosti grških beguncev v mestu in njegovih zgodovinskih vezi z Bizantinskim cesarstvom. Beneška vlada je bila počasna v desetletjih razprav in neodločnosti, zaradi vrste vojaških spopadov v poznem 15. in začetku 16. stoletja in posledičnega ozračja politične negotovosti, vendar je spoštovala svojo zavezo, da bodo rokopise primerno shranili. Knjižnica je bila končno zgrajena v obdobju okrevanja kot del obsežnega programa urbane prenove, katerega cilj je poveličevati republiko skozi arhitekturo in potrditi njen mednarodni ugled kot središče modrosti in učenja.
Prvotna knjižnica stoji na trgu svetega Marka, nekdanjem vladnem središču Benetk, z dolgo fasado, ki gleda na Doževo palačo. Zgrajena med letoma 1537 in 1588, velja za mojstrovino arhitekta Jacopa Sansovina in za ključno delo v beneški renesančni arhitekturi.Hartt, History of Italian Renaissance Art, p. 633Howard, Jacopo Sansovino..., p. 28 Renesančni arhitekt Andrea Palladio jo je opisal kot »morda najbogatejšo in najbolj okrašeno stavbo, kar jih obstaja od antičnih časov do danes« (il più ricco ed ornato edificio che forse sia stato da gli Antichi in qua).Palladio, I quattro libri dell'architettura..., p. 5 Umetnostni zgodovinar Jacob Burckhardt jo je označil za »najveličastnejšo posvetno italijansko stavbo« (das prächtigste profane Gebäude Italiens) Burckhardt, Der Cicerone eine Anleitung zum Genuss der Kunstwerke Italiens, p. 325 in Frederick Hartt jo je označil za »eno najbolj zadovoljivih struktur v italijanski arhitekturni zgodovini«. Knjižnica je pomembna tudi za umetnost, saj hrani številna dela velikih slikarjev Benetk iz 16. stoletja, zaradi česar je izčrpen spomenik beneškemu manierizmu.Humfrey, Painting in Renaissance Venice, p. 194
Danes se stavba običajno imenuje Libreria sansoviniana in je večinoma muzej. Od leta 1904 so pisarne knjižnice, čitalnice in večina zbirke nastanjeni v sosednji Zecci, nekdanji kovnici Beneške republike. Knjižnica je zdaj uradno znana kot Biblioteca nazionale Marciana. Je edina uradna institucija, ki jo je ustanovila beneška republikanska vlada, ki je preživela in še naprej deluje.Zorzi, La libreria di san Marco..., p. 407
Zgodovinsko ozadje Stolnične in samostanske knjižnice so bile v srednjem veku glavna središča študija in učenja po vsej Italiji. Toda v 15. stoletju je humanistični poudarek na poznavanju klasičnega sveta, ki je bistvenega pomena za oblikovanje renesančnega človeka, privedel do množice dvornih knjižnic, pod pokroviteljstvom knežjih vladarjev, od katerih so nekatere zagotavljale določeno stopnjo javnega dostopa.Raines, 'Book Museum or Scholarly Library?...', pp. 31–32 V Benetkah je bil prvi poskus ustanovitve javne knjižnice, ki bi posnemala velike antične knjižnice, neuspešen, saj je bila Petrarkova osebna zbirka rokopisov, podarjena republiki leta 1362, ob njegovi smrti razpršena.Pittoni, La libreria di san Marco, pp. 5–10
Leta 1468 je bizantinski humanist in učenjak kardinal Bessarion podaril svojo zbirko 482 grških in 264 latinskih kodeksov Beneški republiki, in določil, da se ustanovi javna knjižnica, ki bo zagotovila njihovo ohranjanje za prihodnje generacije in dostopnost za učenjake.Howard, Jacopo Sansovino..., p. 17Pittoni, La libreria di san Marco, pp. 10–19Raines, 'Book Museum of Scholarly Library?...', p. 33Zorzi, La libreria di san Marco..., pp. 80–85 Uradno pismo o donaciji z dne 31. maja 1468 in naslovljeno na doža Cristofora Mora (v službi 1462–1471) in senat pripoveduje, da se je po padcu Konstantinopla leta 1453 in njegovem opustošenju od Turkov, Bessarion goreče lotil naloge, da pridobi redka in pomembna dela antične Grčije in Bizanca ter jih doda svoji obstoječi zbirki, da bi preprečil nadaljnjo razpršitev in popolno izgubo grške kulture. Kardinalova želja, ko je rokopise ponudil Benetkam, je bila, da bi jih bilo treba ustrezno shraniti v mestu, kamor je pobegnilo veliko grških beguncev in za katerega je sam začel razmišljati o "drugem Bizancu" (alterum Byzantium).Labowsky, Bessarion's Library..., pp. 27–28, 147–149
Bessarionov prvi stik z Benetkami je bil leta 1438, ko je kot novo posvečeni metropolit v Nikeji prispel z bizantinsko delegacijo na Florentinski koncil, katerega cilj je bil pozdraviti razkol med katoliško in pravoslavno cerkvijo in združiti krščanstvo proti osmanskim Turkom.Zorzi, 'Bessarione e Venezia', pp. 197–201 Njegova potovanja kot odposlanec papeža Pija II. v Nemčijo so ga na kratko spet pripeljala v mesto v letih 1460 in 1461. 20. decembra 1461 je bil med drugim bivanjem sprejet med beneško aristokracijo s sedežem v Velikem svetu.Zorzi, La libreria di san Marco…, p. 204
Leta 1463 se je Bessarion vrnil v Benetke kot papeški legat, zadolžen za pogajanja o sodelovanju republike v križarski vojni za osvoboditev Konstantinopla pred Turki. V času tega daljšega bivanja (1463–1464) je kardinal bival in študiral v benediktinskem samostanu San Giorgio Maggiore, v samostan pa je sprva namenil svoje grške kodekse, ki naj bi bili poslani po njegovi smrti. Toda pod vplivom humanista Paola Morosinija in njegovega bratranca Pietra, beneškega veleposlanika v Rimu, je Bessarion leta 1467 s papeško privolitvijo razveljavil pravni akt o darovanju, navajajoč težave, ki bi jih bralci imeli pri doseganju samostana, ki stoji na ločenem otoku. Naslednje leto je Bessarion namesto tega objavil namero, da bo svojo celotno osebno knjižnico, tako grški kot latinski kodeks, zapustil Beneški republiki s takojšnjim učinkom.
Pietro Morosini je 28. junija 1468 v imenu republike prevzel zakonito posest Bessarionove knjižnice v Rimu.Zorzi, La libreria di san Marco..., p. 83 Zapuščina je vsebovala 466 kodeksov, ki so bili naslednje leto prepeljani v Benetke v zabojih. K tej začetni pošiljki je bilo po Bessarionovi smrti leta 1472 dodanih več kodeksov in inkunabul. Tej prvotni dostavi je bilo po Bessarionovi smrti leta 1472 dodanih še več kodeksov in inkunabul. Ta druga pošiljka, ki jo je leta 1474 uredil Federico da Montefeltro, je odšla iz Urbina, kjer je Bessarion shranil preostanek svoje knjižnice. Vsebovala je knjige, ki jih je kardinal rezerviral zase ali jih je pridobil po letu 1468.Zorzi, 'Bessarione e Venezia'..., p. 221
Kljub hvaležnemu sprejemu donacije s strani beneške vlade in zavezi za ustanovitev knjižnice javnih služb so kodeksi ostali shranjeni v Doževi palači, zaupani v skrb državnemu zgodovinarju pod vodstvom prokuristov sv. Marka de supra. Malo je bilo storjeno za olajšanje dostopa, zlasti v letih spopada proti Osmanom (1463–1479), ko so bili čas in sredstva usmerjeni v vojno. Leta 1485 je potreba po zagotavljanju večjega prostora za vladne dejavnosti privedla do odločitve, da se zaboji stisnejo v manjši del palače, kjer so bili zloženi drug na drugega. Dostop je postal težji in proučevanje na kraju samem neizvedljivo. Čeprav so bili kodeksi občasno izposojeni predvsem učenim članom beneškega plemstva in akademikom, zahteva po pologu varščine ni bila vedno uveljavljena. Nekaj kodeksov je bilo pozneje odkritih v zasebnih knjižnicah ali celo v prodaji v lokalnih knjigarnah. V izjemnih okoliščinah so prepisovalci smeli kopirati rokopise za zasebne knjižnice vplivnih mecenov: med drugim je Lorenzo Medičejski Veličastni naročil kopije sedmih grških kodeksov.Zorzi, La libreria di san Marco..., p. 91 V tem obdobju je bilo reproduciranje rokopisov redko dovoljeno tiskarjem, ki so potrebovali delovne kopije, na katere bi lahko pisali opombe in popravljali ob vsakem tiskanju kritičnih izdaj, saj je veljalo, da bo vrednost rokopisa močno upadla, ko bo editio princeps (prva izdaja) ) objavljena. Predvsem je Aldus Manutius lahko uporabljal kodekse le omejeno za svojo založbo.
Več uglednih humanistov, med njimi Marcantonio Sabellico kot uradni zgodovinar in Bartolomeo d'Alviano, je sčasoma pozvalo vlado, naj zagotovi primernejšo lokacijo, vendar neuspešno. Politične in finančne razmere v dolgih letih italijanskih vojn so preprečile kakršen koli resen načrt za to, ne glede na izjavo senata o nameri iz leta 1515, da zgradi knjižnico. Dostop do knjižnice in same zbirke se je kljub temu izboljšala po imenovanju Andrea Navagera za uradnega zgodovinarja in gubernatorja (kustosa) zbirke. V času Navagerovega mandata (1516–1524) so učenjaki pogosteje uporabljali rokopise in prepisovalci so bili pogosteje pooblaščeni za reproduciranje kodeksov za cenjene pokrovitelje, vključno s papežem Leonom X., francoskim kraljem Francem I. in kardinalom Thomasom Wolseyjem, lordom visokega kanclerja Anglije.Zorzi, La libreria di san Marco..., pp. 102–103 V tem obdobju je bilo objavljenih več edicij rokopisov, predvsem Manutijevih dedičev. Z nominacijo Pietra Bemba za gubernatorja leta 1530 in prenehanjem vojne lige Cognac istega leta so se obnovila prizadevanja za pridobivanje podpore za gradnjo knjižnice. Verjetno na pobudo Bemba, navdušenca nad klasičnimi študijami, je bila zbirka leta 1532 prenesena v zgornje nadstropje cerkve svetega Marka, vojvodsko kapelo, kjer so kodekse razpakirali in postavili na police. Istega leta je Vettore Grimani pritisnil na svoje kolege prokuriste in vztrajal, da je napočil čas za ukrepanje v skladu z dolgoletno namero republike, da zgradi javno knjižnico, v kateri bi lahko hranili Bessarionove kodekse.
Stavba Gradnja
Gradnja knjižnice je bila sestavni del Renovatio urbis (obnova mesta), obsežnega arhitekturnega programa, ki se je začel pod dožem Andreo Grittijem (v pisarni 1523–1538). Program je bil namenjen povečanju samozavesti Benečanov in ponovni potrditvi mednarodnega prestiža republike po prejšnjem porazu pri Agnadellu med vojno pri Cambrai in poznejšem Bolonjskem miru, ki je odobril habsburško hegemonijo na italijanskem polotoku ob koncu vojne League of Cognac. Pod vodstvom družine Grimani je pozval k preoblikovanju trga svetega Marka iz srednjeveškega mestnega središča s prodajalci hrane, menjalnicami denarja in celo stranišči v klasičen forum. Namen je bil obuditi spomin na staro rimsko republiko in po oplenitvi Rima leta 1527 predstaviti Benetke kot pravo naslednico Rima. To bi vizualno utemeljilo beneške trditve, da sta kljub relativni izgubi političnega vpliva republike njeno dolgoživost in stabilnost zagotavljala njena ustavna struktura, sestavljena iz mešane vlade, oblikovane po vzoru klasičnih republik.