300px|thumb|right Narodni park Serengeti leži na meji med Kenijo in Tanzanijo v južni Afriki. Pokriva 14.763 km² in je eden najzanimivejših narodnih parkov v Afriki.
Na prostranih planjavah so pašne živali, kot so zebre, gnuji in gazele neprestano v gibanju v iskanju sveže trave in opazovane s strani mnogih plenilcev. Lev vrste Panthera leo melanochaita, afriški leopard (Panthera pardus pardus) in Južnoafriški gepard (Acinonyx jubatus raineyi) so stalni prebivalci te savane. Tu se odvija tudi vsakoletna slavna migracija gnujev, zaradi česar je ta park eden najveličastnejših v Afriki.
Etimologija Ime "Serengeti" je približek besede siringet, ki so jo Masaji uporabljali za območje, in pomeni »kraj, kjer se pokrajina nadaljuje v neskončnost«.
Zgodovina Leta 1930 je bilo območje 2286 kvadratnih kilometrov določeno kot rezervat divjadi v južnem in vzhodnem Serengetiju. V 1930-ih je vlada Tanganjike vzpostavila sistem narodnih parkov v skladu s Konvencijo o ohranjanju favne in flore v njihovem naravnem stanju ( Convention Relative to the Preservation of Fauna and Flora in their Natural State, London, 14. januar 1936). Območje je postalo narodni park leta 1940. Leta 1940 je dobilo strogo zaščito. Leta 1948 je bil ustanovljen upravni odbor narodnega parka Serengeti, ki ga je upravljal. Vlada je omejila gibanje prebivalcev Masajev, meje parka pa so bile dokončno oblikovane leta 1951. Leta 1959 je bilo območje 8300 km² odcepljeno v vzhodnem delu narodnega parka in ponovno ustanovljeno kot zavarovano območje Ngorongoro, namenjeno prilagajanju tradicionalnih interesov ljudstva Masaj za rabo zemljišč na območju z več rabami zemljišč. Leta 1981 je narodni park Serengeti obsegal 12.950 km², kar je bilo manj kot polovica Serengetija.
Serengeti je zaslovel po tem, ko sta Bernhard Grzimek in njegov sin Michael leta 1959 izdelala knjigo in dokumentarec z naslovom Serengeti Shall Not Die. Leta 1960 je prejel oskarja za najboljši dokumentarni celovečerec. Film pripoveduje o začetkih narodnega parka Serengeti v Tanzaniji. Konec 1950-ih je uprava tanzanijskega narodnega parka želela ograditi zavarovano območje okoli kraterja Ngorongoro. Bernharda in Michaela Grzimeka je uprava narodnega parka povabila leta 1957, da bi dobila natančno sliko o migracijah živali in da bi upravi narodnega parka zagotovila vrednote, ki so jih potrebovali za svoj projekt. Z novo metodo štetja z dvema letaloma sta Grzimekova ugotovila, da je selitev čred drugačna, kot je bilo predvideno.
Geografija
Park pokriva 14.750 km² travnatih ravnic, savan, obrečnih gozdov in redkih gozdov. Park leži v severozahodni Tanzaniji, na severu meji na kenijsko mejo, kjer se nadaljuje z narodnim rezervatom Masai Mara. Jugovzhodno od parka je Zavarovano območje Ngorongoro, na jugozahodu leži lovski rezervat Maswa, na zahodu sta rezervata Ikorongo in Grumeti, na severovzhodu in vzhodu pa je območje za nadzor divjadi Loliondo.
Pokrajina planote Serengeti je izjemno raznolika, od savane do hribovitih gozdov in odprtih travnikov. Geografska raznolikost regije je posledica ekstremnih vremenskih razmer, ki pestijo območje, zlasti močne kombinacije vročine in vetra. Različni habitati v regiji morda izvirajo iz vrste vulkanov, katerih dejavnost je oblikovala osnovne geografske značilnosti ravnice z dodajanjem gora in kraterjev pokrajini.
Reka Mara, ki teče skozi rezervat Masai Mara od kenijskega visokogorja do Viktorijinega jezera, je edina stalno tekoča reka v ekosistemu Serengeti.
Park je razdeljen na tri regije: Nižine Serengeti: najbolj znana značilnost Serengetija je skoraj brez drevesni travnik na jugu. Ima osamelce, granitne formacije, ki služijo kot opazovalne točke za plenilce. Vulkansko travinje je edafska rastlinska skupnost, ki raste na tleh, pridobljenih iz vulkanskega pepela iz bližnjih vulkanov. Zahodni koridor: glavna geografska značilnost sta reki Grumeti in Mbalageti. Obstajajo velike skupine obrečnih gozdov in nekaj manjših gorskih verig. Velika selitev poteka skozi koridor od maja do julija. Razteza se do Viktorijinega jezera. Območje je položnejše od severnih delov parka in gosteje pokrito z rastlinami kot južne ravnice. Severni Serengeti: v pokrajini prevladujejo odprti gozdovi, pretežno Commiphora in hribi, ki segajo od Seronere na jugu do reke Mara na kenijski meji. Je oddaljen in razmeroma nedostopen del.
V parku je prepovedano prebivanje ljudi, razen osebja uprave za nacionalne parke Tanzanije, raziskovalcev in osebja različnih koč, kampov in hotelov. Glavno naselje je Seronera s svojo primarno letalsko stezo.
Podnebje Podnebje v Serengetiju je po navadi suho in toplo s temperaturami med 15 in 25 Cº. Kratka deževna doba je med novembrom in januarjem, dolga pa med marcem in majem, ko nalivi trajajo tudi po pol dneva ali več. Od junija do oktobra je sušna doba. Najhladneje je julija, ko temperature pade na 12 Cº. Jutra in večeri so prijetno hladni čez vse leto.
Savana Narodni park Serengeti sestavljajo travniki, gozdovi, ravnice, skale in močvirja, kar skupaj predstavlja savano. Savana je splošni naziv za katerokoli vrsto delno nerodovitne, suhe pokrajine, od travnikov do gozdov in mešanih področij. Savane pokrivajo tretjino svetovne kopenske površine in lahko vsebujejo več živali kot katerakoli druga vrsta pokrajine.
Eden izmed tipičnih pojavov v savani je požar. Če travo v savani ne pojedo živali ali ne pomrzne, bo pogorela. S tako velikim potencialom v številu prebivalcev in številnimi požari so savane zelo spreminjajoči se kraji. Zaradi tega so zelo zanimive za znanstvenike in pomembne za razumevanje medsebojnih vplivov v naravi.
Pogosta drevesa v savani Kigelia africana (angleško Sausage tree) je veliko drevo, ki ga najdemo rasti samostojno povsod po Serengetiju. Rodi značilne, 1 m dolge, sočne, strupene plodove, ki padejo na tla in sprostijo semena, ko zgnije meso ploda. Med ljudmi na tem območju je znana šala, da je najslabše mesto za taborjenje pod tem drevesom, saj če te ne ubije plod, ki pade z njega, te bodo zagotovo pokončali sloni, ki pobirajo te plodove.
Divja datljeva palma (Phoenix reclinata) (angleško Wild Date Palm) je najbolj razširjena vrsta palme v Serengetiju, ki jo najdemo ob rečnih obalah in močvirjih. Žile v palmovih listih so vzporedne in niso razvejane, kar pomeni da so sorodnice trav, lilij, banan in orhidej. Plodovi so užitni, čeprav zelo neprijetnega okusa. Gost, sladek sok se predeluje v palmino vino. Drevo ponuja prijetno dišečo senco.
Acacia tortilis (angleško Umbrella tree) je drevo, ki nas vse spominja na Afriko. Ta akacija s svojo ploščato široko krošnjo krasi ravnice Serengetija. Seme imajo zelo radi sloni. Ker seme ni odporno proti ognju, so v zadnjih stotih letih nova drevesa lahko pognala le dvakrat. Vse te akacije v Serengetiju so zato stare 100 ali pa 20 let.
Obrečni gozdovi Obrečni gozdovi so poseben in redek življenjski prostor v narodnem parku Serengeti. Dolge reke, ki so večino leta suhe, vodnate so decembra in od marca do maja. Tudi med sušno dobo ostane zemlja prepojena z vodo. Ker imajo ta območja več vode lahko tu raste tudi gost gozd zimzelenih dreves. Obrečna drevesa spreminjajo okolje pod njimi, kar jih naredi za poseben habitat za druge rastline, žuželke, ptice ter druge živali.
V tem okolju je veliko žuželk - mravelj, hroščev in termitov na gozdnih tleh, oblakov muh, os, čebel in visoko letečih metuljev.
Senca pod prepletenimi vejami obrečnega gozda omogoča prsti in zraku, da ostaneta vlažna. Gozdna tla so pokrita z rastlinami, ki jim ustreza senca, kar vključuje kukavičevke in veliko plezajočih rastlin.
Med debelo plastjo odpadlih listov živi neverjetno veliko vrst žab, kuščarjev ter kač. V gozdu najdejo svoj dom žužkojedi ter glodavci kot so podgana, rovke, ter različne vrste mangust. Rastlinojedi, kot so dik dik, hulež in razne vrste impal so pogosti v obrečnih gozdovih zaradi bogate hrane in gostega rastlinja. Visoko v krošnjah živijo zamorske mačke in sramežljivi galagi, ki se ponoči oglašajo s svojimi kričečimi klici. Tam so tudi živali, kot so levi, hijene, bivoli in sloni, ki večinoma živijo na travnatih območjih, v gozd pa pridejo po senco ter počitek.
V rekah, osenčenih z drevesi, počiva nilski krokodil. Nilski konji preživljajo dneve potopljeni v reko ali pa v njihovih zelenih bazenih med sušno dobo. Krokodili ter nilski konji se med sušno dobo presenetljivo dobro razumejo, čeprav so stisnjeni v majhnih bazenih.
Obširne ravnice in letna selitev Ena do tri milijone let nazaj, med dobo pleistocena sta kamenje in pepel vulkanov iz območja Ngorongora pokrila območje, ki ga danes imenujemo ravnice Serengetija. Vulkanski pepel na ravnicah povzroča posebno vrsto prsti, ki vsebuje veliko soli, zato je v prsti prisotnega veliko kalija in natrija. Med sezonskim deževjem se te soli sperejo globlje v prst. Je zelo primerna za rast trav, saj preprečuje rast drevesom in zadržuje vodo blizu površine.
Ravnice Serengetija zajemajo južno polovico območja Serengetija in so eden izmed razlogov letne selitve bivolov. Potem, ko bivoli preživijo sušno obdobje v vlažnejšem severnem gozdu Serengetija, se v obdobjih deževja selijo na planoto Serengeti.
Ravnice Serengetija imajo tri območja travnih ravnic. Nizkotravna ravnica se začne v Ngorongoru, obkroži reko Oldupai in se razširi v narodni park Serengeti. Srednjetravna ravnica oblikuje lunin srp severno ter zahodno od nizkotravnih ravnic. Visokotravna ravnica, ki je severno od srednjetravne ravnice in okoli Seronere.
V času deževne dobe plitva prst, ki zadržuje vodo vzdržuje planoto v dobrem produktivnem stanju.
Ob obili hrane, samice bivolov skotijo mladiče. V času deževja se tudi roparice zredijo, saj imajo ob velikem številu neizkušenih mladičkov levi, gepardi in hijene živo hrano v velikih količinah.
Kakor se sušna doba približuje, se sezonski vodnjaki izsušijo, zaradi česar trava spremeni barvo v zlato. Takrat začnejo bivoli s svojo selitvijo. Thompsonove gazele, Grantove zebre, svinje bradavičarke in noji ostanejo ter se še naprej hranijo s posušenimi rastlinami ravnic. Le vrste, ki zdržijo brez vode dolgo časa in živijo na redkem rastlinstvu lahko ostanejo na ravnicah med sušno dobo.
Bolj kot se živali pasejo in jedo travo, hitreje raste ter vsebuje več vode in hranljivih snovi.
Pokrajine redkih dreves Pokrajina z redkimi drevesi (angleško Woodlands) je splošen izraz za savano s posameznimi drevesi razporejenimi po travnati pokrajini. Tam je dovolj svetlobe za povzročitev požarov. Tukaj lahko naletimo na bivola, žirafo, slona in impalo.
V Serengetiju so tri glavne vrste teh pokrajine: Pokrajina akacije je v osrednjem ter zahodnem delu parka, ki ima zmerne količine padavin. Tam raste 38 znanih vrst akacije od katerih deset vrst predstavlja več kot polovico vseh akacij. Najbolj pogosta vrsta je akacija robusta, ki raste na vrhovih hribov in jo z lahkoto prepoznamo zaradi njenih peresom podobnih listov. Terminalia mollis je na severu parka, kjer pade največ padavin. Tam je vrsta drevesa, katere vsi primerki so že stari in veliki. Commiphora je na vzhodu Serengetija, kjer je najmanj padavin. Je mešanica dreves akacije in commiphore. Vrsta commiphora ni odporna na ogenj kot akacija. Zaradi malo padavin ter malega števila ljudi v tem delu parka je tudi požarov manj, kar omogoča Commiphori preživetje.
Geologija