Primerjalna književnost oz. komparativistika se posveča odnosom med literaturami različnih nacionalnih kultur in različnih jezikov. Raziskuje medsebojne vplive, gibanja, vire literarnih del, njihove teme, problematiko prevajanja itd. Poglablja se v odnose med filozofijo, teorijo umetnosti in ostalimi sorodnimi disciplinami ter v razvoj literarnih oblik in žanrov. Slovenska primerjalna literarna veda se posveča tudi preučevanju slovenske literature v evropskem in mednarodnem, pa tudi v intermedijskem kontekstu. Primerjalna književnost je najtesneje povezana z literarno teorijo.
Primerjalna književnost po svetu
Primerjalna književnost na Slovenskem Osebnosti Predhodniki
Matija Čop (1797–1835), učitelj in bibliotekar na Reki, v Lvovu in Ljubljani; filolog, literarni kritik, teoretik in zgodovinar. Matija Murko (1861–1952), profesor slovanske filologije v Gradcu, Leipzigu in Pragi; filolog, literarni in kulturni zgodovinar, etnolog. Ivan Prijatelj (1875–1937), bibliotekar na Dunaju, zatem profesor za novejšo slovensko književnost v Ljubljani; literarni in kulturni zgodovinar, teoretik, esejist. Avgust Žigon (1877–1941), bibliotekar v Ljubljani; filolog, literarni zgodovinar in teoretik. France Kidrič (1880–1950), bibliotekar na Dunaju, zatem profesor za starejšo slovensko književnost v Ljubljani; literarni in kulturni zgodovinar. Ivan Grafenauer (1880–1964), učitelj, zatem raziskovalec v Ljubljani; literarni zgodovinar, filolog, etnolog.
Utemeljitelji Anton Ocvirk (1907–1980)
Začel je študirati filozofijo na Dunaju, nadaljeval s slavistiko in primerjalno književnostjo v Ljubljani, po diplomi se je izpopolnjeval v Parizu in Londonu. 1936 se je habilitiral z delom Teorija primerjalne literarne zgodovine in leto zatem začel predavati na ljubljanski filozofski fakulteti. Med vojno je bil kot privrženec OF zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau. Po vojni se je vrnil na fakulteto, kjer je bil dolgoletni predstojnik oddelka. 1964 je postal član SAZU in upravnik tedanjega Inštituta za literature. Poleg tega je bil urednik Slavistične revije, Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, zbirke Sto romanov ter Literarnega leksikona.
Z razpravami in z univerzitetnimi predavanji je posegel v vsa obdobja evropske literature od antike do 20. stoletja. Posebno pozornost je posvetil dobam in smerem od razsvetljenstva do ekspresionizma in konstruktivizma. Na področju literarne teorije je obdelal poetiko, verzologijo, teorijo stila, psihologijo ustvarjanja, ukvarjal se je z načelnimi vprašanji literarne zgodovine in kritike oz. vrednotenja. S prepletom literarnozgodovinske in teoretične obravnave je utemeljil primerjalno književnost kot historično-empirično usmerjeno in teoretično podprto vedo, ki razvojno obravnava zgodovinske zveze med evropskimi in slovensko literaturo in jo pri tem vodi osrednja zamisel o literarnem delu kot estetskem organizmu.
Reprezentativen izbor njegovih objav je najti v knjigah »Evropski roman. Eseji« (1977) in »Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. Razprave« (I-II, 1978-1979), ki jim je po njegovi smrti sledil še izbor manjših spisov »Miscellanea« (1984).,
Dušan Pirjevec (1921–1977)
Po vojni in prvih povojnih letih, ki jih je preživel kot partizan in politični funkcionar, je 1948-1952 študiral primerjalno književnost in slavistiko v Ljubljani, nato je delal na Inštitutu za literature SAZU in bil na daljših študijskih bivanjih v Parizu in na Dunaju. 1961 je doktoriral in jeseni 1962 postal profesor. Bil je urednik ali sourednik revij Sodobnost, Slavistična revija in Problemi ter knjižne zbirke Znamenja, v jugoslovanskem prostoru pa član odbora Korčulanske poletne šole.
V prvem obdobju je bil privrženec historično-empirične literarne vede z marksističnimi ideološkimi poudarki, toda že v zgodnjih šestdesetih letih je iskal novih poti v razumevanju literature. Prišel je do globalne predstave o mimetičnem pojmovanju, ki je obvladovalo evropsko literaturo in umetnost v preteklosti, v sodobnosti pa se razkraja in na njegovo mesto stopa eksistencialno-ontološka ali bitnozgodovinska misel. Pirjevec si jo je prizadeval ujeti z načelnim razmišljanjem o preobrazbah literarne vede ali znanosti o umetnosti, z analizami izbranih evropskih romanov in z objavami, ki posegajo v slovensko zgodovino in sedanjost. Z vsem svojim delom je odpiral literarni vedi nove perspektive in jo umestil v neposredni bližini filozofske misli.
Janko Kos (1931–)
1950-1956 je študiral primerjalno književnost, nato mdr. nekaj let učil na gimnaziji. Doktoriral je 1969, od 1970 do upokojitve je predaval na ljubljanski filozofski fakulteti, sprva kot izredni, nato redni profesor. 1977 je bil izvoljen za člana SAZU, 1980-83 je bil upravnik njenega inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Bil je sourednik revij Beseda, Perspektive, Sodobnost, Slavistična revija, Primerjalna književnost, knjižnih zbirk Naša beseda, Klasje; področni urednik za književnost in predsednik osrednjega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije; glavni urednik Literarnega leksikona, sourednik izdaj starejših slovenskih tekstov pri SAZU.
Na področju primerjalne književnosti je obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo, modernizem in postmodernizem. Analiziral je vrsto evropskih romanopiscev. Sintetično je obdelal primerjalno zgodovino slovenske literature. Preiskoval je literarnozgodovinsko periodizacijo, načelna vprašanja dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, obdelal morfologijo in aksiologijo, uvedel nov tipološki sistem s kategorijami verizem, hermetizem, klasika. Vzpostavil je metodologijo kot samostojno literarnovedno disciplino. Z izpopolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je prenovil historično-empirično osnovo literarne vede in našel novo ravnotežje med njenimi znanstvenimi in filozofskimi sestavinami.,
Ustanove
Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici
Med navedenimi ustanovami je le prva v celoti in druga v dobrem delu posvečena komparativistiki. Preostale jo gojijo kot posamezen predmet ali predmetni sklop v okviru drugih strok in študijskih smeri, ki so njihov glavni smoter, ali zgolj kot tematska težišča v okviru posameznih, drugače poimenovanih predmetov. Zato jih ta pregled upošteva samo z ozirom na to, kako in koliko so pri njih zajete komparativistične vsebine, in na to, kakšne možnosti pedagoškega in raziskovalnega dela dajejo komparativistom.
Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Zgodovina
Oddelek je najstarejša in najpomembnejša matična ustanova te stroke.
Ob pripravah na ustanovitev ljubljanske univerze je bila že 1919 poleg filoloških seminarjev in kateder predvidena tudi »stolica za splošno slovstvo in slovstveno teorijo«, a načrt ni bil uresničen iz kadrovskih razlogov. 1925 so se začela komparativistična predavanja in seminarji v okviru slavistike, toda še brez redno zaposlenih učiteljev-specialistov; provizorično sta skrbela zanje slavista France Kidrič in Ivan Prijatelj, delno tudi germanist Jakob Kelemina. 1930 je primerjalna književnost postala samostojna študijska smer. Šele 1938 je začel predavati prvi habilitirani komparativist, Anton Ocvirk. 1945 se je oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo osamosvojil. 1962 je na oddelek prišel drugi profesor, Dušan Pirjevec, in 1970 tretji, Janko Kos. Asistenti so bili: Dušan Pirjevec (honorarno) 1952-62; Jože Koruza 1962-63; Evald Koren 1963-79, nato izvoljen v učiteljski naziv; Lado Kralj 1971-78, po nekajletni prekinitvi je bil 1987 izvoljen v učiteljski naziv. Drugi, mlajši, so še aktivni na oddelku.
Študijski programi
Sproti so se prilagajali razvoju stroke, sistemski ureditvi visokega šolstva in personalni zasedbi oddelka, zato so se v preteklosti večkrat spreminjali.
Zdaj je mogoče študirati stroko na vseh stopnjah, samostojno ali v številnih kombinacijah z drugimi strokami na Filozofski fakulteti in na nekaterih drugih fakultetah ljubljanske univerze. Študij obsega naslednje programske usmeritve: zgodovina svetovne književnosti, primerjalna književnost, literarna teorija, literarni prevod, metodologija literarne vede. Profesorji v okviru teh usmeritev vsako leto sestavijo nov seznam predavanih predmetov in pri tem sproti vnašajo vanje rezultate svojih raziskav.[http://wff1.ff.uni-lj.si/oddelki/primknjz/program.asp
Sodelavci
Redni sodelavci na oddelku so profesorji Janez Vrečko, Boris A. Novak, Tomo Virk, Matevž Kos, Vid Snoj, Tone Smolej, Vanesa Matajc in bibliotekarka Seta Knop. Pri delu sodelujejo tudi asistenti in mladi raziskovalci, upokojeni profesorji oddelka, člani drugih oddelkov Filozofske fakultete ter drugih ustanov.
Študij izbranih poglavij iz primerjalne književnosti, literarne teorije in metodologije literarne vede poteka tudi na drugih jezikovno-literarnih oddelkih Filozofske fakultete, predvsem na slovenistiki, slavistiki, germanistiki, romanistiki, klasični filologiji.
Bolonjska reforma, ki je stopila v veljavo z letom 2009/10, je prinesla večjo raznolikost, pretočnost in odprtost študija. Največje spremembe se dogajajo na tretji stopnji, pri doktorskem študiju. Začel se je interdisciplinarni program »Humanistika in družboslovje«, pri katerem sodelujejo Filozofska fakulteta, Fakulteta za družbene vede, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Fakulteta za matematiko in fiziko, Teološka fakuteta in Akademija za glasbo. Program obsega številna, v glavnem interdisciplinarna študijska področja, za njihovo organizacijo so pristojne posamezne fakultete ali po dve oziroma tri skupaj. Med njimi je področje »Literarne vede« s temeljnim predmetom »Metodologija in epistemologija literarne vede«; njegov nosilec je Tomo Virk, izvaja pa ga skupina predavateljev, v kateri so člani več literarnih oddelkov ljubljanske Filozofske fakultete, nekateri sodelavci Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter mariborske Filozofske fakultete.
Posamezni predmeti ali deli predmetov, ki zajemajo tematske sklope iz literarnih ved, so upoštevani tudi na drugih tretjestopenjskih področjih, kot so ameriški študiji, antični študiji, evropski študiji, slavistični študiji, slovenistika.
Raziskovalno delo
Raziskovalni programi na Filozofski fakulteti, ki jih večinoma financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), povezujejo sodelavce več oddelkov. Temeljna programa za področje literarnih ved sta »Literarnoprimerjalne in literarnoteoretske raziskave«, ki ga vodi Tomo Virk, in »Medkulturne literarnovedne študije«, ki ga vodi Mira Miladinovič Zalaznik.
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Zgodovina
Inštitut je edina poklicna raziskovalna organizacija, ki med svoja delovna področja uvršča poleg slovenske tudi primerjalno literarno zgodovino, literarno teorijo in metodologijo literarne vede.