Katári (v Franciji albižáni po mestu Albi, v Italiji pataréni, v Bosni bogomili) (starogrško καθαροί: katharoí - 'čist') so bili pripadniki več heretičnih ločin iz zgodnjega srednjega veka, ki so zavračali uradno Cerkev in zakramenteSlovenski veliki leksikon, MK Založba, 2004, ISBN 86-11-15085-6 (zv. 2), str.237; katarizem pa je bilo družbeno in versko gibanje z dualističnimi krščanskimi in gnostičnimi elementi, ki se je širilo po Evropi od 11. do 14. stoletja. Gibanje ni imelo središča in je imelo privržence na področjih današnje Italije, Nemčije, Francije in Španije. Ponekod so bili znani kot bougres (Bolgari), kar nakazuje na njihovo balkansko poreklo njihovih bogomilskih prepričanj. Rimskokatoliška cerkev jih je razglasila za heretike.
Vse skupaj, se je začelo na Balkanu z bogomilstvom, svoje globoke korenine pa ima v perzijski religiji, manihejstvu in krščanstvu. Medtem, ko je pravoverna katoliška Cerkev s sedežem v Rimu v 12. stoletju vse bolj padala v hedonistične in tržne oblike delovanja, ter se neposredno vključevala med plemstvo in oblast, so z vzhoda, natančneje iz Bosne na Balkanskem polotoku pričele v vse bolj moralno razuzdano in pokvarjeno Zahodno Evropo prihajati nove zamisli o preprostem in predvsem asketskem življenju, ki so se med revnim ljudstvom začele hitro širiti, predvsem ob pogledu na njihove bogate in izprijene plemiče. Rimska cerkev se je ob tem pojavu počutila ogroženo, saj ji je padla podpora. Najprej so jih poizkusili spreobrniti, za kar se je še posebej trudil sveti Bernard, ko pa so sprevideli, da so vsi poizkusi zaman in, ker se je zdela nevarnost prevelika, je dozorela zamisel o vojni. Leta 1208 je papež Inocenc III. sprožil pravo križarsko vojno proti katarom.
Izvor katarov Katarska religija se ni razvila in oblikovala v Evropi, pač pa je tja že oblikovana prišla z vzhoda. Na zahodu, je le doživela nekatere majhne spremembe.
Katarizem je morda imel svoje korenine v pavličanskem gibanju v Armeniji in vzhodni bizantinski Anatoliji in zagotovo v bogomilih prvega bolgarskega cesarstva, na katerega so vplivali pavličanci, ki so jih v Trakijo (Filipopolis) naselili Bizantinci. Čeprav se izraz katar že stoletja uporablja za identifikacijo gibanja ali je gibanje, ki se je identificiralo s tem imenom, je to stvar razpravePegg, Mark (2001a), "On Cathars, Albigenses, and good men of Languedoc", Journal of Medieval History, 27 (2): 181–190. V katarskih besedilih so izrazi 'dobri moški' (Bons Hommes), 'dobre ženske' (Bonnes Femmes) ali 'dobri kristjani' (Bons Chrétiens) običajni izrazi samoidentifikacije.Théry, Julien (2002), L'Hérésie des bons hommes (XIIe-début du XIVe s.). Comment nommer la dissidence religieuse non vaudoise ni béguine en Languedoc?, Heresis (v francoščini), 36–37, pp. 75–117
Kar danes razumemo kot katarizem 12. stoletja se je začelo še v starem Ahemenidskem cesarstvu (550 pr. n. št. – 331 pr. n. št.), s staro perzijsko religijo, ki je učila dvojnost. Dobri bog (Ormust) proti hudobnemu duhu (arimanu). Med njima pa poteka boj za prevlado. Mani iz Babilonije je okoli leta 242 ustanovil manihejsko religijo, v kateri je povezal stari perzijski dualizem, egiptovsko gnozo, mitraizem, krščanstvo ter indijsko reinkarnacijo. Iz več religij je tako ustvaril novo religijo. Če njegov nauk zelo posplošimo, se glasi nekako takole. Dobri Bog je ustvaril duhovni svet (duša, duhovna bitja), hudobni duh pa materialni svet (mesenost, poželenje, užitke). V Perziji so bili manihejci preganjani, ker so odpadli od perzijske religije (Manija je dal okoli leta 276 perzijski šah križati) in zato so se umaknili v Indijo, kjer obstajajo (Parši) še danes ter na ozemlje Rimskega cesarstva. Zaradi svojega odpadništva od praktično vseh tedaj znanih velikih religij, predvsem pa krščanstva, ki je leta 313 postalo tolerirana religija, leta 395 pa državna religija, so manihejstvo preganjali tako na zahodnem (do 5. stoletja) kakor tudi na vzhodnem delu cesarstva (do 13./14. stoletja). Kot zanimivost velja omeniti, da je proti njim pisal tudi sveti Avguštin v svojih Izpovedih, ki je kar nekaj let svojega življenja preživel v njihovih miselnih krogih. V Mali Aziji in Siriji, kamor so se manihejci zatekli, je neki Pavel iz vzhodne Turčije v 6. stoletju delno priredil njihovo verovanje in nastali so pavličani. Na vzhodnem delu cesarstva, ki se je po letu 476 imenovalo Bizantinsko cesarstvo, so manihejci preživeli preganjanje, ki se je na zahodu zaključilo v 5. stoletju. V 10. stoletju so se tako pojavili na ozemlju današnje Bolgarije pod imenom bogomili, vendar pa je njihov nauk dovolj jasen, da jih lahko povežemo z manihejci. Iz Bolgarije in Srbije jih je v 12. stoletju pregnal Štefan Nemanja. Prebegnili so v Bosno, kjer so oblikovali bosansko cerkev, ki je bila v tistem času edina v Evropi, ki ni nudila podpore plemičem pri oblikovanju oblasti (več o bogomilih in bosenski cerkvi piše Ignacij Voje v Nemirnem Balkanu). Morda je zelo zanimivo to, da so sebe imenovali kristjane, čeprav so bili daleč od pravovernega krščanstva. Priznavali so Novo zavezo in molitev oče naš, verjeli pa so, da je stvarnik vsega oprijemljivega hudič, vsega nevidnega pa Bog.
Potovanje bogomilov na sever se je v Bosni ustavilo. So bili sicer posamezni poizkusi, da bi se bogomilstvo razširilo na današnjem dolenjskem in v kranjskem, kar priča pismo papeža Gregorja IX. leta 1233, ki je pisal o širjenju herezij in omenjal tudi ti dve pokrajini, vendar pa so rezultati nezadovoljivi. V 15. stoletju je bosansko bogomilstvo propadlo in se islamiziralo pod Turki. Podobnosti manihejstva in bogomilsta na Balkanu in v Mali Aziji s katarizmom v južni Franciji so dovolj zgovorne, da moremo govoriti o eni religiji, za katero pa ne vemo, po kateri poti je prišla v Francijo. Vse, kar vemo, je, da so imeli manihejci v 12. stoletju v Franciji zborovanje, ki ga je vodil neki Grk (iz česar lahko sklepamo, da so prišli iz vzhoda), ki je tam ustanovil Albižansko cerkev, ki se je zelo razširila predvsem na jugu Francije, kjer se je razširila tudi med plemstvom (vanjo so vstopali grofje in drugi plemiči), medtem ko so jo na severu Francije zatrli. V Italiji so jih imenovali patareni, po predmestju Milana, kjer so bili dokaj razširjeni. Sami sebe pa so imenovali katari, kar pomeni 'čisti'. Čeprav so manihejci, oziroma katari prevzeli Jezusa in Jezusov evangelij, jih vseeno ne moremo imenovati za krščansko herezijo, saj je njen miselni tok perzijskega izvora. Je pa res, da so katari, predvsem v Evropi postajali mnogi odpadniki od krščanstva.
Organizacija Domnevno je imela cerkev katarjev v Languedocu razmeroma ravno strukturo, ki je ločevala med krščenimi perfecti (popolni) (izraz, ki ga niso uporabljali; namesto tega bonhommes) in navadnimi neverniki (credentes)Johnston, William M (2000). Encyclopedia of Monasticism. Fitzroy Dearborn Publishers. ISBN 1-57958-090-4.. Do okoli leta 1140 sta bila vzpostavljena bogoslužje in sistem nauka. Ustvarili so številne škofije, najprej v Albiju okoli leta 1165 in po koncilu 1167 v mestih Saint-Félix-Lauragais v Toulousu, Carcassonneju in Agenu, tako da so do leta 1200 obstajali štirje škofi. Približno leta 1225 je med zatišjem v albižanskem križarskem pohodu nastala Razeska škofija. Škofa sta podprla dva pomočnika: filius maior (navadno naslednik) in filius minor, ki so jim pomagali diakoni. Perfecti so bili duhovniška elita, ki so jo mnogi domačini zelo spoštovali, vodila je življenje varčnosti in dobrodelnosti. Na apostolski način so služili ljudem in potovali v parih.
Družbena razmerja Ubijanje je bilo katarom gnusno. Posledično je bila perfectom prepovedan vsa živalska hrana (včasih izvzeta riba). Perfecti so se izogibali uživanju česar koli, kar je veljalo za stranski produkt spolne reprodukcije. Obsojali so tudi vojno in smrtno kazen - nenormalnost v srednjeveški Evropi. V svetu, v katerem jih je le malo znalo brati, jih je zavračanje prisege označilo za upornike proti družbeni ureditvi.
Katarjem je bilo razmnoževanje treba preprečiti, saj je nadaljevalo verigo reinkarnacije in trpljenja v materialnem svetu. Nasprotniki so trdili, da so se glede na to sovraštvo do reprodukcije na splošno zatekli k sodomiji. Takšen je bil položaj, ko je obtoženi krivoverstva zoper osumljenega katarja običajno zavrnil, če bi obtoženi lahko pokazal, da je zakonito poročen.
Ko je škof Fulk iz Toulousa, ključni vodja protikatarskih preganjanj, vznemiril Languedoške viteze, da ne prevzemajo več pridnih heretikov, je dobil odgovor: »Ne moremo. Odrasli smo sredi njih. Med njimi imamo sorodnike. In vidimo jih žive življenja popolnosti.«O'Shea, Stephen (2000). The Perfect Heresy: The Revolutionary Life and Death of the Medieval Cathars. New York: Walker & Company. ISBN 978-1861972705
Teologija Kozmologija katarov je poznala dualizem, nasprotujoča si božanstva. Prvi je bil dober Bog, upodobljen v Novi zavezi in ustvarjalec duha, drugi pa zlobni Bog, upodobljen v Stari zavezi in ustvarjalec materije in fizičnega sveta.Sibly, W. A.; Sibly, M. D. (2002). The History of the Albigensian Crusade. Boydell Press. pp. 10–11. ISBN 9780851158075 Slednji, ki ga pogosto imenujejo Rex Mundi ('kralj sveta'), je bil opredeljen kot bog judovstva in je bil bodisi povezan s Satanom, bodisi veljal za Satanovega očeta, ustvarjalca ali zapeljivca. Problem zla so rešili tako, da so zapisali, da je dobra božja moč, da dela dobro, omejena z zlobnimi Božjimi deli in obratno. Vso vidno snov, vključno s človeškim telesom, je ustvaril ta Rex Mundi; materija je bila zato umazana z grehom. Pod tem pogledom so bili ljudje v resnici angeli, ki jih je Satan zapeljal pred nebeško vojno proti Mihaelovi vojski, po kateri so bili prisiljeni preživeti večnost, ujeti v zlobnem Božjem materialnem kraljestvu. Katari so učili, da se je treba za pridobitev angelskega statusa popolnoma odreči materialnemu v sebi. Dokler nekdo ni bil pripravljen na to, je obtičal v krogu reinkarnacije, obsojen na življenje na pokvarjeni Zemlji.
Take misli so katari povezali s Svetim pismom. Od tu je zrasla ostra graja bogate in mogočne ter politično vplivne srednjeveške cerkve, ki naj bi bila delo hudobnega duha in ovirala ljudi na poti k odrešenju. Ohranilo se je le malo spisov s katarskimi nauki, ki jih lahko izluščimo iz ohranjenih spisov Katoliške cerkve. O zakramentu birme pravijo, da ni nič in da ničesar ne doseže. O sveti evharistiji pravijo, da je bila prvotno le spomin na Jezusovo telo in kri in da ni nič boljša ali koristnejša kakor drug kruh in drugo vino. O zakramentu pokore trdijo, da kesanje, spoved in zadoščenje nimajo prav nobenega vpliva na zveličanje. Po katarsko naj ne bi bila učinkovita nobena pokora. Edino kar odrešuje naj bi bilo njihovo polaganje rok. Prepovedujejo, da bi se človek branil in pri tem napadalca ranil, ter trdijo da nobena svetna oblast ne sme zločinov maščevati na telesu z mečem.
Vojna V 12. stoletju je imela cerkev veliko nasprotnikov. Poleg muslimanov, ki so ogrožali sveto mesto Jeruzalem, in proti katerim je že Urban II. leta 1096 sklical 1. križarsko vojno, se je v Evropi razvilo veliko gibanj, ki so nekatera bolj druga manj ostro obsojala delovanje takratne cerkvene oblasti. Posamezne skupine je cerkev uspela pridobiti na svojo stran. Eni izmed teh so bili tudi frančiškani, katerih ustanovitelj sveti Frančišek Asiški, leta 1210 je v bogati in politično vplivni cerkvi videl popolno nasprotje Kristusovega uboštva in pokornosti. Vendar pa je frančiškane papež Inocenc III. uspel spraviti na barko Rimske cerkve. Uspelo mu je celo pridobiti dominikance za pridiganje med krivoverci. Vendar pa stvari niso šle tako zlahka kakor pri Frančiškovih bratih.