Erich Honecker, nemški komunistični politik, * 25. avgust 1912, Neunkrichen, Nemško cesarstvo † 29. maj 1994, Santiago de Chile.
Vodil je Nemško demokratično republiko (Vzhodno Nemčijo) od leta 1971 do oktobra 1989, malo pred padcem Berlinskega zidu. Bil je generalni sekretar Stranke socialistične enotnosti Nemčije (SED) in predsednik Sveta za nacionalno obrambo; leta 1976 je zamenjal Willija Stopha kot predsednik Državnega sveta, uradnega vodje države. Kot vodja Vzhodne Nemčije je imel Honecker tesne prijateljske odnose s Sovjetsko zvezo, ki je imela v državi veliko vojsko.
Honeckerjeva politična kariera se je začela v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko je postal uradnik Komunistične partije Nemčije, zaradi česar so ga nacisti zaprli. Po drugi svetovni vojni ga je osvobodila sovjetska vojska in ponovno je začel opravljati svoje politične dejavnosti, leta 1946 je ustanovil mladinsko organizacijo stranke SED, Svobodno nemško mladino, in bil do leta 1955 njen predsednik. Kot varnostni sekretar Centralnega komiteja SED je bil glavni organizator gradnje berlinskega zidu leta 1961 in na tej funkciji upravno odgovoren za ukaze o uporabi strelnega orožja na notranji vzhodnonemški meji.
Leta 1970 je Honecker sprožil boj za politično oblast, v katerem je ob podpori sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva zamenjal Walterja Ulbrichta na položaju generalnega sekretarja SED in predsednika Sveta za nacionalno obrambo. Na njegov ukaz je država sprejela program potrošniškega socializma in se približala mednarodni skupnosti, tako da je normalizirala odnose z Zahodno Nemčijo in postala polnopravna članica ZN, kar velja za enega njegovih največjih političnih uspehov.
Ko so se napetosti hladne vojne v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja s pojavom perestrojke in glasnosti – liberalnih reform, ki jih je uvedel sovjetski voditelj Mihail Gorbačov – povečale, je Honecker zavrnil vse razen kozmetičnih sprememb vzhodnonemškega političnega sistema. Skliceval se je na stalna trdolinijska stališča Kima Il-sunga in Fidela Castra, katerih režima Severne Koreje in Kube sta bila kritična do reform. Ko so se protivladni protesti širili, je Honecker prosil Gorbačova, naj proti protestnikom posreduje sovjetska vojska, da bi ohranila komunistično vladavino v Vzhodni Nemčiji, kot je to storila na Češkoslovaškem ob praški pomladi 1968 in na Madžarskem ob revoluciji leta 1956, vendar je to Gorbačov zavrnil. Politbiro SED je oktobra 1989 prisilil Honeckerja, da je odstopil s položaja, da bi izboljšal podobo vlade v očeh javnosti; prizadevanja so bila neuspešna in režim se je naslednji mesec popolnoma zrušil.
Po ponovni združitvi Nemčije leta 1990 je Honecker zaprosil za azil na čilskem veleposlaništvu v Moskvi, vendar so ga leta 1992 po razpadu Sovjetske zveze izročili nazaj Nemčiji, da bi mu sodili zaradi vloge pri kršitvah človekovih pravic, ki jih je zagrešila vzhodnonemška vlada. Vendar so postopek proti njemu ustavili, saj je Honecker zbolel za terminalnim rakom na jetrih, zaradi česar je bil izpuščen iz pripora, nato pa se je pridružil svoji družini v izgnanstvu v Čilu, kjer je umrl maja 1994.
Zgodnje življenje levo|sličica|243x243_pik|Honeckerjeva rojstna hiša v Neunrichenu Erich Honecker se je rodil 25. avgusta 1912 v Neunkirchnu, na današnjem Posarju, Wilhelmu Honeckerju (1881–1969), rudarju in političnemu aktivistu, ter njegovi ženi Caroline Catharine Weidenhof (1883–1963). Par, poročen leta 1905, je imel šest otrok: Katharino (Käthe, 1906–1925), Wilhelma (Willi, 1907–1944), Friedo (1909–1974), Ericha, Gertrud (1917–2010) in Karl-Roberta (1923–1947). Erich, njun četrti otrok, se je rodil v obdobju, ko je družina živela na Max-Braun-Straße, nato pa se je preselila na Kuchenbergstraße 88 v današnjem mestnem okrožju Neunkirchen Wiebelskirchen.
Po prvi svetovni vojni je ozemlje Saarske kotline zasedla Francija. Ta sprememba iz strogega pravila Ferdinanda Eduarda von Stumma v francosko vojaško okupacijo je zagotovila ozadje za to, kar je Wilhelm Honecker razumel kot proletarsko izkoriščanje, in mladega Ericha leta 1922 začel poučevati o komunizmu. Po svojem desetem rojstnem dnevu leta 1922 je Erich Honecker postal član otroške skupine Spartacus League v Wiebelskirchnu. Pri 14 letih je vstopil v KJVD, Zvezo mladih komunistov Nemčije, za katero je kasneje služil kot vodja organizacije v Posarju od leta 1931.
Honecker po končani šoli ni našel študija, ampak je skoraj dve leti delal pri kmetih v Pomeraniji. Leta 1928 se je vrnil v Wiebelskirchen in začel pripravništvo kot delavec pri svojem stricu, vendar je nehal obiskovati Mednarodno Leninovo šolo v Moskvi in Magnitogorsku, potem, ko ga je KJVD izbrala za študiranje. Tam je skupaj z Antonom Ackermannom študiral pod naslovnim imenom »Fritz Malter«.
Nasprotovanje nacistom in zapor Leta 1930, ko je bil star 18 let, se je Honecker pridružil Komunistični partiji Nemčije. Njegov politični mentor je bil Otto Niebergall, ki je kasneje zastopal partijo v Reichstagu. Po vrnitvi iz Moskve leta 1931 po študiju na mednarodni Leninovi šoli je Honecker postal vodja KJVD v regiji Saar. Po nacističnem prevzemu oblasti leta 1933 so bile komunistične dejavnosti v Nemčiji možne le pod krinko; regija Saar pa je še vedno ostala zunaj nemškega rajha pod vodstvom Društva narodov. Honeckerja so aretirali v Essnu v Nemčiji, a so ga kmalu izpustili. Potem je pobegnil na Nizozemsko in od tam nadziral dejavnosti KJVD v Pfalzu, Hessnu in Baden-Württembergu.
Honecker se je leta 1934 vrnil v Saar in skupaj z Johannesom Hoffmannom sodeloval pri kampanji proti ponovni vključitvi regije v Nemčijo. Na referendumu o prihodnosti območja januarja 1935 pa je 90,73 % glasovalo za ponovno združitev z Nemčijo. Tako kot 4.000 do 8.000 drugih je Honecker nato pobegnil iz regije in se sprva preselil v Pariz.
28. avgusta 1935 je ilegalno odpotoval v Berlin pod vzdevkom »Marten Tjaden« s tiskarno v prtljagi. Od tam je tesno sodeloval z uradnikom KPD Herbertom Wehnerjem v opoziciji pri uporu nacistični državi. 4. decembra 1935 je bil Honecker pridržan s strani Gestapa in do leta 1937 pridržan v berlinskem centru za pridržanje Moabit. 3. julija 1937 je bil obsojen na deset let zapora zaradi »priprave veleizdaje ob hudem ponarejanju listin«.
Honecker je večino svojega zapora preživel v zaporu Brandenburg-Görden, kjer je opravljal tudi naloge kot mojster. V začetku leta 1945 so ga zaradi dobrega vedenja premestili v zapor Barnimstraße v Berlinu in ga poslali na popravilo poškodovane stavbe, ki je bila poškodovana od bombardiranja, saj je bil dobro izurjen za popravljanje poškodovanih stavb. Med zavezniškim bombardiranjem 6. marca 1945 mu je uspelo pobegniti in se skriti v stanovanje Lotte Grund. Po nekaj dneh ga je stanje v mestu prepričalo, da pobegne, njegov pobeg pa je nato prikrila straža. Honecker je večino časa druge svetovne vojne preživel v zaporu.
Po osvoboditvi iz zaporov z napredovanjem sovjetskih čet 27. aprila 1945 je Honecker ostal v Berlinu. Njegov »pobeg« iz zapora in njegova razmerja med ujetništvom so pozneje privedla do težav v stranki socialistične enotnosti, pa tudi do zaostrovanja odnosov z nekdanjimi zaporniki. V kasnejših intervjujih in v svojih osebnih spominih je Honecker ponaredil številne podrobnosti svojega življenja v tem obdobju. Gradivo vzhodnonemške službe državne varnosti je bilo uporabljeno za obtožbe, da je Honecker za izpustitev iz zapora ponudil dokaze, ki so obremenjevali zaprte komuniste. Trdil je, da se je komunizmu "za vedno odpovedal" in da je bil pripravljen služiti v nemški vojski. Martin Sabrow (2016). Erich Honecker. Das Leben davor, C. H. Beck: Munich 2016, p. 376
Povojna vrnitev v politiko sličica|325x325_pik|Honecker kot ustanovitelj FDJ, 1946 Maja 1945 je Honeckerja v Berlinu po naključju ujel Hans Mahle in ga odpeljal v skupino Ulbricht, skupino nemških komunistov v izgnanstvu, ki se je po padcu nacističnega režima vrnila iz Sovjetske zveze v Nemčijo. Prek Waldemarja Schmidta se je Honecker spoprijateljil z Walterjem Ulbrichtom, ki se ga do takrat še ni poznal. Honeckerjeva prihodnja vloga v skupini je bila do konca poletnih mesecev še neodločena, saj se še ni moral soočiti s strankarskim postopkom. To se je končalo z ukorom zaradi njegovega »nediscipliniranega ravnanja« pri begu iz zapora na začetku leta, dejanje, o kateri so razpravljali in to razglasili, da ogroža druge (komunistične) zapornike. levo|sličica|247x247_pik|Honecker na 5. kongresu stranke, 1958 Leta 1946 je Honecker postal soustanovitelj Svobodne nemške mladine (FDJ), katere predsednik je tudi postal. Po ustanovitvi SED, Stranke socialistične enotnosti, aprila 1946 z združitvijo KPD in SPD, je Honecker hitro postal vodilni član stranke in zasedel mesto v centralnem komiteju stranke.
7. oktobra 1949 je bila s sprejetjem nove ustave ustanovljena Nemška demokratična republika, ki je vzpostavila politični sistem, podoben tistemu v Sovjetski zvezi in na oblasti uveljavila komunizem. V okviru državne socialistične enostrankarske vlade je Honecker odločno nadaljeval svojo politično kariero in naslednje leto je bil nominiran za kandidata za politbüro Centralnega komiteja SED. Kot predsednik gibanja Svobodne nemške mladine je maja 1950 organiziral uvodni "Deutschlandtreffen der Jugend" v vzhodnem Berlinu in 3. svetovni festival mladine in študentov leta 1951, čeprav je bil slednji obsojen z organizacijskimi težavami. Leta 1961 je Honecker odobril gradnjo Berlinskega zidu, da bi s tem preprečil pobege svojih državljanov na Zahod. Menil je tudi, da bo zid preprečil tretjo svetovno vojno z milijoni žrtev.
Voditelj Vzhodne Nemčije sličica|Honecker leta 1976 Medtem, ko je Ulbricht državno poveljniško gospodarstvo zamenjal najprej z novim ekonomskim sistemom, nato pa z ekonomskim sistemom socializma, ko je želel izboljšati propadajoče gospodarstvo države, je Honecker razglasil, da je glavna naloga pravzaprav enotnost gospodarskega in socialna politika, v bistvu s katero bi se dvignil življenjski standard. Napetosti so že vodile do tega, da je njegov nekdanji mentor Ulbricht julija 1970 odstranil Honeckerja s položaja drugega sekretarja, le da ga je sovjetsko vodstvo hitro vrnilo delat v politiko. Honecker je pod Ulbrichtovo strategijo izboljšal odnose Vzhodne in Zahodne Nemčije, da bi pridobil podporo sovjetskega vodstva pod vodstvom Leonida Brežnjeva. S tem zagotovljenim je bil Honecker 3. maja 1971 imenovan za voditelja Vzhodne Nemčije in prvega sekretarja (od leta 1976 za generalnega sekretarja) Centralnega komiteja, potem ko je sovjetsko vodstvo prisililo Ulbrichta, da se umakne »iz zdravstvenih razlogov«.
Potem, ko je leta 1971 tudi nasledil Ulbrichta kot predsednika Sveta za nacionalno obrambo, je bil Honecker 29. oktobra 1976 na koncu izvoljen tudi za predsednika Državnega sveta (na mestu, ki je enakovredno položaju predsednika). S tem je Honecker dosegel vrhunec moči v Vzhodni Nemčiji. Od takrat naprej je skupaj z gospodarskim sekretarjem Günterjem Mittagom in ministrom za državno varnost Erichom Mielkejem sprejemal vse ključne vladne odločitve. Do leta 1989 »mala strateška klika«, sestavljena iz teh treh moških, ni bila izpodbijana kot najvišja raven vladajočega razreda Vzhodne Nemčije. Honeckerjev najbližji sodelavec je bil Joachim Herrmann [de], sekretar SED za agitacijo in propagando. Z njim je Honecker imel dnevne sestanke v zvezi z medijsko zastopanostjo stranke, na katerih so določali postavitev lastnega časopisa Neues Deutschland ter zaporedje novic v nacionalnem informativnem mediju Aktuelle Kamera. levo|sličica|294x294_pik|Honecker na srečanju KVSE v Helsinkih, 1975