Grčija (, Elláda), uradno Helenska republika (Ελληνική Δημοκρατία, Ellinikí Dimokratía), znana že od antičnih časov kot Helada (grško Ελλάς, Ellas), je država v jugovzhodni Evropi. Po podatkih popisa 2021 ima Grčija okoli 10,4 milijona prebivalcev. Glavno in največje mesto so Atene. Solun, ki je drugo največje mesto, pa pogosto navajajo kot "soglavno mesto" ali drugo prestolnico.
Strateško je Grčija na križišču Evrope, Azije in Afrike na južni konici Balkanskega polotoka. Na kopnem meji z državami Albanijo, Severno Makedonijo, Bolgarijo in Turčijo. Grčijo sestavlja devet geografskih območij: Makedonija (s polotokom Halkidika) Osrednja Grčija (z Beocijo in Atiko ter Evbojo), Tesalija, Epir, Peloponez, Egejski otoki (vključujejo Dodekanez in Kiklade), Trakija, Kreta in Jonski otoki. Egejsko morje leži vzhodno od celine, Jonsko morje na zahodu in Sredozemsko morje na jugu. Grčija ima s 13.676 km tretjo najdaljšo obalo v Sredozemlju, takoj za Italijo in Španijo, in enajsto najdaljšo obalo na svetu z veliko otoki, od katerih je 227 naseljenih. 80 odstotkov Grčije je gorate, najvišji vrh je Olimp z 2197 m višine.
Grčija ima zgodovino podobno dolgo kot Italija (Rimski imperij) ali Egipt. Svoje korenine ima v civilizacijah antične Grčije. Zapuščina vključuje demokracijo, zahodno filozofijo, olimpijske igre, zahodno literaturo, zgodovinopisje, politične vede, večja znanstvena in matematična načela, dramatiko s tragedijo in komedijo. Po stoletjih neodvisnosti je v 4. stoletju pr. n. št. grške mestne države poenotil Filip II. Makedonski. Njegov sin Aleksander Veliki je osvojil velik del antičnega sveta in razširil grško kulturo in znanost iz vzhodnega Sredozemlja. V 2. stoletju pr. n. št. je bila priključena Rimu, ker je postala sestavni del rimskega imperija in bila jedro njegovega naslednika, Bizantinskega cesarstva. Grška pravoslavna cerkev, zakoreninjena v 1. stoletju, je oblikovala sodobno grško identiteto in prenaša grške tradicije v širši pravoslavni svet do reke Ind. Pod otomansko oblastjo sredi 15. stoletja je država Grčija nastala leta 1830 po vojni za neodvisnost. Bogata zgodovina v državi se kaže v 17 krajih, ki so na seznamu Unescove svetovne dediščine, kar je največ v Evropi in na svetu.
Grčija je demokratična in razvita država z naprednim gospodarstvom, visoko kakovostjo življenja in zelo visokim življenjskim standardom. Je ustanovna članica Združenih narodov. Bila je deseta država, ki se je pridružila Evropski skupnosti (predhodnica Evropske unije), in je del evrskega območja od leta 2001. Prav tako je članica številnih drugih mednarodnih ustanov, kot so Svet Evrope, NATO, OECD, OIF, OVSE in WTO. Grčija je ena največjih ladijskih sil na svetu srednje moči, glaven turistični cilj, ima največje gospodarstvo na Balkanu, kjer je pomembna vlagateljica.
Etimologija Ime za grški narod Grčije in grške ljudi se razlikuje od imen, ki se uporabljajo v drugih jezikih in kulturah. Čeprav Grki imenujejo državo Hellas ali Ellada (grško Ἑλλάς ali Ελλάδα) in je njeno uradno ime Helenska republika, se v angleščini in večini drugih jezikov imenuje Grčija, kar izvira iz latinskega izraza Graecia iz rimskega obdobja in dobesedno pomeni "dežela Grkov", kar izhaja iz grškega imena Γραικός.
Zgodovina
Zgodovina Grčije zajema obdobje skoraj petih tisočletij. Grška zgodovina se lahko razdeli na šest glavnih obdobij: od začetka kretske kulture prek trojanske vojne do začetka štetja olimpijskih iger leta 776 pr. n. št.; vzpon in zaton atenske demokracije, 776 do 323 pr. n. št.; v tem času je klasična Helada ogromno prispevala k zahodni kulturi. To obdobje se konča s smrtjo Aleksandra Velikega; obdobje helenizma, 323 do 146 pr. n. št., ko se grška kultura razširi po celotnem Sredozemlju; od zmage Rimljanov do razdelitve rimskega imperija, 146 pr. n. št. do 395 n. št.; Grčija pod bizantinsko in turško oblastjo; grški boj za neodvisnost do začetka 19. stoletja in neodvisna država.
Antično in klasično obdobje
Najzgodnejši dokazi o prisotnosti človeka na južnem Balkanu so datirani v 270.000 pr. n. št. in jih je mogoče najti v jami Petralona v grški pokrajini Makedonija. Vsa tri obdobja kamene dobe (paleolitik, mezolitik in neolitik) so zastopana v Grčiji, na primer v jami Franchthi. Neolitske naselbine v Grčiji, ki datirajo v 7. tisočletje pr. n. št., so najstarejše v Evropi, saj leži Grčija na poti, po kateri se je kmetovanje širilo iz Bližnjega vzhoda v Evropo.
Grčija je sedež prvih naprednih civilizacij v Evropi in zibelka zahodne civilizacije, ki se začnejo s kikladsko civilizacijo na otokih v Egejskem morju okoli 3200 pr. n. št., minojsko civilizacijo na Kreti (2700–1500 pr. n. št.) in mikensko civilizacijo na celini (1900–1100 pr. n. št.). Te civilizacije so poznale pisavo. Minojska pisava je znana kot linearna pisava A, mikenska kot linearna pisava B, zgodnja oblika grščine. Mikenci so postopoma absorbirali Minojce, ampak propadli so nasilno okoli 1200 pr. n. št. med regionalnimi prevrati, znanih kot bronastodobni kolaps. To je bil začetek obdobja, ki je bilo znano kot grška temna doba ali grški srednji vek, iz katerega ni zapisov.
Konec temnega srednjega veka je običajno datiran v 776 pr. n. št., v leto prvih olimpijskih iger. Za Iliado in Odisejo, temeljni besedili zahodne literature, verjamejo, da ju je Homer napisal v 8. ali 7. stoletju pr. n. št..Vidal-Naquet, Pierre. Le monde d'Homère (The World of Homer), Perrin (2000), p. 19.D.C.H. Rieu's introduction to The Odyssey (Penguin, 2003), p. xi. Ob koncu temnega srednjega veka so se po grškem polotoku pojavila različna kraljestva in mestne državice, ki so se razširile ob obalah Črnega morja, v južni Italiji (latinsko Magna Graecia ali Velika Grčija) in Mali Aziji. Te države in njihove kolonije so dosegle raven blaginje, ki je povzročila izjemen kulturni razcvet. Klasična Grčija je izražena v arhitekturi, dramatiki, znanosti, matematiki in filozofiji. Leta 508 pr. n. št. je Klejsten ustanovil prvi demokratični sistem vladanja v Atenah.
Od 500 pr. n. št. je perzijski imperij nadzoroval grške mestne države v Mali Aziji in ozemeljske pridobitve na Balkanu in v vzhodni Evropi. Poskusi nekaterih grških mestnih maloazijskih državic strmoglaviti perzijsko oblast so imeli za posledico, da je Perzija vdrla na celinsko Grčijo leta 492 pr. n. št., a se je bila prisiljena umakniti po porazu v bitki pri Maratonu 490 pr. n. št.. Drugi vdor Perzijcev je bil 480 pr. n. št.. Kljub junaškemu odporu Špartancev in drugih Grkov pod vodstvom kralja Leonidasa pri Termopilah in hkratnemu pomorskemu sodelovanju pri Artemiziji je bila zasedena in perzijske sile so uničile Atene. Po odločilnih grških zmagah 480 in 479 pr. n. št. pri Salamini, Platajah in Mikalah so bili Perzijci že drugič prisiljeni se umakniti z vseh evropskih ozemelj. Pod vodstvom Aten in Šparte so grške zmage v grško-perzijskih vojnah veljale za ključni trenutek v zgodovini sveta. 50 let miru, ki so sledila, so znana kot zlata doba Aten, ključno obdobje antične Grčije, ki je temelj zahodne civilizacije.
Pomanjkanje politične enotnosti v Grčiji ima za posledico pogoste spopade med grškimi državami. Najbolj uničujoča je bila peloponeška vojna (431–404 pr. n. št.), ko je zmagala Šparta in po propadu atenskega imperija vodilna sila v antični Grčiji. Atene in Šparto so nato zasenčile Tebe in sčasoma Makedonija, ki je združila grški svet v Korintsko ligo (znano tudi kot Helenska ali Grška liga) pod vodstvom Filipa II., ki je bil izvoljen za voditelja prve enotne grške države v zgodovini.
Po umoru Filipa II. je njegov sin Aleksander III. Veliki prevzel vodstvo Korintske lige in leta 334 začel vdirati v perzijski imperij z združenimi močmi vseh grških držav. Neporažen v bitkah je Aleksander osvojil celoten perzijski imperij 330 pr. n. št.. Do svoje smrti leta 323 pr. n. št. je ustvaril enega največjih imperijev v zgodovini, ki se je raztezal od Grčije do Indije. Njegov imperij je bil po njegovi smrti razdeljen na več kraljestev, od katerih so najbolj znana Selevkidsko cesarstvo, Ptolemajski Egipt, Grško-Baktrijsko kraljestvo in Indo-Grško kraljestvo. Številni Grki so se preselili v Aleksandrijo, Antiohijo, Selevkijo in mnoga druga nova helenistična mesta v Aziji in Afriki. Čeprav ni bilo mogoče ohraniti politične enotnosti Aleksandrovega imperija, je povzročil širjenje grškega jezika in grške kulture na ozemljih, ki jih je osvojil Aleksander. Grška znanost, tehnologija in matematika so dosegle svoj vrhunec v helenističnem obdobju.
Helensko in rimsko obdobje (323 pr. n. št.–4. st. n. št.)
Po obdobju zmede po Aleksandrovi smrti je Antigonidska rodbina, potomci enega od Aleksandrovih generalov, 276 pr. n. št. ustanovila nadzor nad makedonskimi in večino grških mestnih državic. Od približno 200 pr. n. št. je Rimska republika postala vse bolj vključena v grške zadeve in se ukvarjala z vojnami z Makedonci. Poraz Makedoncev je v bitki pri Pidni 168 pr. n. št. nakazal konec moči Antigonidov v Grčiji. Leta 146 pr. n. št. je bila Makedonija kot provinca dodana Rimu, preostala Grčija pa je postala rimski protektorat.
Proces je bil končan leta 27 pr. n. št., ko je rimski cesar Avgust zasegel preostanek Grčije in ustanovil provinco Ahajo (latinsko provincia populi Romani). Kljub vojaški premoči so Rimljani občudovali dosežke grške kulture, ki je nanje močno vplivala. Horacij je izjavil: Graecia capta Ferum victorem cepit ("Grčija, čeprav zajeta, je divja osvajalka iz ujetništva"). Homerjevi epi so navdihnili Virgilijevo Eneido in pisatelji, kot je bil Lucij Anej Seneka, so pri pisanju uporabljali grški slog. Rimski junaki, kot je Publij Kornelij Scipion Afriški, so večinoma študirali filozofijo in obravnavali grško kulturo in znanost kot primer, ki ga je treba upoštevati. Podobno je večina rimskih cesarjev občudovala grške stvari v naravi. Rimski cesar Neron je obiskal Grčijo leta 66 in nastopal na antičnih olimpijskih igrah, kljub pravilu, da negrški udeleženci ne smejo nastopati. Hadrijan je prav tako oboževal Grke. Preden je postal cesar, je služboval kot istoimenski arhon Aten. Grško govoreče skupnosti na heleniziranem vzhodu so bile ključnega pomena pri širjenju zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju in krščanski zgodnji voditelji in pisci (predvsem Sveti Pavel) so bili večinoma grško govoreči, čeprav ne nujno iz Grčije same. Nova zaveza je bila napisana v grščini in nekateri njeni deli (poslanice Korintčanom, Tesalčanom, Filipljanom, Razodetje svetega Janeza Patmosa) potrjujejo pomen cerkve v Grčiji v zgodnjem krščanstvu. Kljub temu pa se je velik del Grčije vztrajno oklepal poganstva in starogrške verske prakse so bile še vedno v modi v poznem 4. stoletju n. št., ko jih je prepovedal rimski cesar Teodozij I. leta 391–392. Zadnje olimpijske igre so bile leta 393, številni templji so bili uničeni ali poškodovani v naslednjem stoletju. V Atenah in podeželskih območjih je bilo poganstvo potrjeno še v 6. stoletju in tudi pozneje. Zaprtje Neoplatonske akademije v Atenah, ki jo je dal zapreti cesar Justinijan I. leta 529, je po mnenju mnogih zaznamovala konec antike, čeprav so dokazi, da je akademija nadaljevala svoje dejavnosti še nekaj časa po tem. Nekatera oddaljena območja, kot je bil jugovzhodni Peloponez, so ostala poganska še v 10. stoletju.
Srednji vek (4. st.–1453)
Rimski imperij na vzhodu je bil po padcu imperija na zahodu v 5. stoletju znan kot Bizantinsko cesarstvo (vendar se je v tistem času preprosto imenoval "Rimski imperij") in se je obdržal do leta 1453. S svojim glavnim mestom Konstantinoplom sta bila njegov jezik in literarna kultura grška, religija pa pretežno vzhodno ortodoksno krščanstvo.