Alžirija (, ; ), uradno Ljudska demokratična republika Alžirija, je država v Severni Afriki. Alžirija na severovzhodu meji na Tunizijo; na vzhodu Libija; na jugovzhodu z Nigrom; na jugozahodu Mali, Mavretanija in Zahodna Sahara; na zahodu Maroko; in na severu ob Sredozemskem morju. Velja za del Magreba v severni Afriki. Ima polsušno geografsko lego, večina prebivalstva živi na rodovitnem severu, Sahara pa prevladuje nad geografijo juga. Alžirija pokriva površino 2.381.741 kvadratnih kilometrov, zaradi česar je deseta največja država na svetu po površini in največja država v Afriki, več kot 200-krat večja od najmanjše države na celini, Gambije. Alžirija je s 44 milijoni prebivalcev deseta najbolj naseljena država v Afriki in 32. najbolj naseljena država na svetu. Glavno in največje mesto je Alžir, ki leži na skrajnem severu na obali Sredozemskega morja.
Stoletja arabskega preseljevanja v Magreb od 7. stoletja so spremenila demografski obseg v Alžiriji. Španski ekspanzionizem je leta 1516 privedel do ustanovitve Alžirskega regentstva, države, ki je pritegnila ljudi iz vsega Sredozemlja, zaradi česar je bila njena prestolnica Alžir eno največjih, najbogatejših in najbolj svetovljanskih mest na svetu. Njen upad v 19. stoletju je povzročil invazijo Francozov leta 1830. Osvajanje in kasnejša pacifikacija države, ki je sledila, je trajalo do leta 1903 in vodilo do tega, da je Alžirija leta 1848 postala sestavni del Francije in dom več kot milijonu evropskih naseljencev. Medtem ko so domači Alžirci v tem obdobju ostali večina prebivalstva, se ocenjuje, da so se zmanjšali za do eno tretjino zaradi vojn, bolezni in lakote. Pokol Sétifa in Guelme leta 1945 je pomenil prelomnico v francosko-alžirskih odnosih in sprožil alžirsko vojno, ki se je končala z osamosvojitvijo Alžirije 5. julija 1962 in razglasitvijo Ljudske demokratične republike 25. septembra istega leta.
Uradna jezika Alžirije sta arabščina in tamazight (Standardna alžirska berberščina). Večina alžirskega prebivalstva je Arabcev, ki izpovedujejo islam. Domača alžirska arabščina je glavni govorjeni jezik. Francoščina je v nekaterih kontekstih tudi upravni in izobraževalni jezik, vendar nima uradnega statusa.
Alžirija je polpredsedniška republika z lokalnimi volilnimi enotami, ki jih sestavlja 58 provinc, lokalno znanih kot wilaya in 1541 komun. Alžirija je regionalna sila v Severni Afriki in srednja sila v svetovnih zadevah. Ima najvišji indeks človekovega razvoja med vsemi državami celinske Afrike in eno največjih gospodarstev na celini, ki temelji predvsem na izvozu energije. Alžirija ima šestnajste največje zaloge nafte na svetu in devete največje zaloge zemeljskega plina. Sonatrach, nacionalna naftna družba, je največje podjetje v Afriki, ki Evropi dobavlja velike količine zemeljskega plina. Alžirska vojska je ena največjih v Afriki in ima največji obrambni proračun na celini. Je članica Afriške unije, Arabske lige, OIC, OPEC, Združenih narodov in Unije arabskega Magreba, katere ustanovna članica je.
Ime Druge oblike imena so: , alžirska arabščina الدزاير - al-dzāyīr, . Uradno je Ljudska demokratična republika AlžirijaProclamación de la República argelina, Journal officiel de la republique algerienne, 1st year, 1st issue, 1962, páge 5. (; , skrajšano RADP).
Etimologija Ime Alžirije izhaja iz mesta Algiers, ki pa izhaja iz arabskega al-Jazāʾir (الجزائر, 'otoki') v zvezi s štirimi majhnimi otoki ob njeni obali, skrajšana oblika starejšega Jazāʾir Banī Mazghanna (جزائر بني مزغنة, »otoki Bani Mazghanna«).al-Idrisi, Muhammad (12th century) Nuzhat al-Mushtaq Ime je dal Buluggin ibn Ziri, potem ko je leta 950 ustanovil mesto na ruševinah feničanskega mesta Icosium. Uporabljali so ga srednjeveški geografi, kot sta Muhammad al-Idrisi in Yaqut al-Hamawi. Osmansko cesarstvo je ime al-Jazā'ir razširilo po vsej državi, izhajajoč iz imena glavnega mesta.
Tako si deli svojo etimologijo s številnimi drugimi kraji, kot so Alzira v Valencii, Algeciras v Andaluziji, Lezíria na Portugalskem, Cizre v Turčiji, Gżira na Malti, nilski otok Gezira v Egiptu in država Gezira v Sudanu.
Zgodovina Prazgodovina in stara zgodovina
Približno ~1,8 milijona let stari kamniti artefakti iz Ain Hanecha (Alžirija) so veljali za najstarejše arheološko gradivo v Severni Afriki. Ocenjuje se, da so kamniti artefakti in vrezane kosti, ki so jih izkopali iz dveh bližnjih nahajališč v Ain Boucheritu, stari približno 1,9 milijona let, še starejši kamniti artefakti pa naj bi bili stari približno 2,4 milijona let. Zato dokazi Ain Boucherita kažejo, da so predniki hominini naselili obrobje Sredozemlja v severni Afriki veliko prej, kot se je prej mislilo. Dokazi močno zagovarjajo zgodnjo razpršitev proizvodnje in uporabe kamnitih orodij iz vzhodne Afrike ali možni scenarij kamnite tehnologije z več izvori v vzhodni in severni Afriki.
Neandertalski izdelovalci orodja so izdelovali ročne sekire v levalloisijskem in mousterijskem slogu (43.000 pr. n. št.), podobne tistim v Levantu. Alžirija je bila kraj najvišje stopnje razvoja srednjepaleolitskih orodnih tehnik. Orodja iz te dobe, ki se začne približno 30.000 pr. n. št., se imenujejo aterijsko (po arheološkem najdišču Bir el Ater, južno od Tebesse).
Najzgodnejša industrija rezil v severni Afriki se imenuje iberomavrska (ki je predvsem v regiji Oran). Zdi se, da se je ta industrija razširila po obalnih regijah Magreba med 15.000 in 10.000 pr. b. št. Neolitska civilizacija (udomačitev živali in poljedelstvo) se je v Saharskem in Sredozemskem Magrebu razvila morda že leta 11.000 pr. n. št. ali šele med 6000 in 2000 pr. n. št. To življenje, bogato prikazano na slikah Tassili n'Ajjer, je prevladovalo v Alžiriji do klasičnega obdobja. Mešanica severnoafriških ljudstev se je sčasoma združila v ločeno avtohtono populacijo, ki so jo poimenovali Berberi, ki so avtohtona ljudstva severne Afrike.
Iz svojega glavnega središča moči v Kartagini so se Kartažani razširili in ustanovili majhne naselbine ob severnoafriški obali; do leta 600 pr. n. št. je bila feničanska prisotnost v Tipasi, vzhodno od Cherchela, Hippo Regius (sodobna Annaba) in Rusicade (sodobna Skikda). Ta naselja so služila kot trgi in sidrišča.
Ko je kartažanska moč rasla, se je njen vpliv na domorodno prebivalstvo močno povečal. Berberska civilizacija je bila že na stopnji, ko so kmetijstvo, proizvodnja, trgovina in politična organizacija podpirale več držav. Trgovinske povezave med Kartagino in Berberi v notranjosti so se povečale, vendar je ozemeljska širitev povzročila tudi zasužnjevanje ali vojaško novačenje nekaterih Berberov in pridobivanje davka od drugih.
Do začetka 4. stoletja pr. n. št. so Berberi tvorili največji posamezen element kartažanske vojske. V uporu plačancev so se berberski vojaki uprli od leta 241 do 238 pred našim štetjem, potem ko niso bili plačani po porazu Kartagine v prvi punski vojni. Uspelo jim je pridobiti nadzor nad večjim delom severnoafriškega ozemlja Kartagine in kovali so kovance z imenom Libijski, ki se v grščini uporablja za opis domorodcev Severne Afrike. Kartažanska država je propadla zaradi zaporednih porazov Rimljanov v punskih vojnah.
Leta 146 pred našim štetjem je bilo uničeno mesto Kartagina. Ko je kartažanska moč pešala, je naraščal vpliv berberskih voditeljev v zaledju. Do 2. stoletja pred našim štetjem se je pojavilo več velikih, a ohlapno upravljanih berberskih kraljestev. Dve izmed njih sta bili ustanovljeni v Numidiji, za obalnimi območji, ki jih je nadzorovala Kartagina. Zahodno od Numidije je ležala Mauretania, ki se je čez reko Moulouja v današnjem Maroku raztezala do Atlantskega oceana. Vrhunec berberske civilizacije, ki ji ni bilo para do prihoda Almohadov in Almoravidov več kot tisočletje pozneje, je bil dosežen med vladavino Masinisa v 2. stoletju pred našim štetjem.
Po Masinissovi smrti leta 148 pr. n. št. so bila berberska kraljestva večkrat razdeljena in ponovno združena. Masinisina linija je preživela do leta 24 našega štetja, ko je bilo preostalo berbersko ozemlje priključeno Rimskemu cesarstvu.
Več stoletij so Alžiriji vladali Rimljani, ki so v regiji ustanovili številne kolonije. Alžirija je druga država na svetu za Italijo, kjer je največje število rimskih najdišč in ostaja med najbolj živimi in dobro ohranjenimi. Rim se je po tem, ko se je leta 146 pr. n. št. znebil svojega močnega tekmeca Kartagine, stoletje kasneje odločil, da vključi Numidijo, da postane novi gospodar Severne Afrike. Zgradili so več kot 500 mest. Kot preostala Severna Afrika je bila Alžirija ena od žitnic cesarstva, saj je izvažala žita in druge kmetijske proizvode. Avguštin iz Hipona je bil škof v Hippo Regius (današnja Annaba, Alžirija), ki je v rimski provinci Afrika. Germanski Vandali iz Geiserica so se preselili v Severno Afriko leta 429 in do leta 435 nadzorovali obalno Numidijo. Na ozemlju se niso naselili, saj so jih nadlegovala lokalna plemena. Pravzaprav je bila do prihoda Bizantincev Leptis Magna zapuščena in regijo Msellata so zasedli avtohtoni Laguatan, ki je bil zaposlen. omogočanje politične, vojaške in kulturne oživitve Amazighov. Poleg tega so bili Berberi med vladavino Rimljanov, Bizantincev, Vandalov, Kartažanov in Osmanov edini ali eni redkih v Severni Afriki, ki so ostali neodvisni. Berberi so bili tako odporni, da so celo med muslimanskim osvajanjem Severne Afrike še vedno imeli nadzor in posest nad svojimi gorami.
Propad Zahodnega rimskega cesarstva je privedel do ustanovitve domačega kraljestva s sedežem v Altavi (današnja Alžirija), znanega kot Mavro-rimsko kraljestvo. Nasledilo ga je drugo kraljestvo s sedežem v Altavi, kraljestvo Altava. Med vladavino Kusaila se je njegovo ozemlje razširilo od regije današnjega Fesa na zahodu do zahodne regije Aurès in kasneje Kairouana ter notranjosti Ifriqije na vzhodu.The Great Arab Conquests: How the Spread of Islam Changed the World We Live InHugh KennedyHachette UK,Gibraltar: Croisée de mondes : d'Hercule à BoabdilZakya DaoudSéguierThe History of Northern Africa Britannica Educational Publishing Britannica Educational PublishingMiddle East and Africa: International Dictionary of Historic PlacesTrudy Ring, Noelle Watson, Paul SchellingerRoutledgeHistorical Dictionary of TunisiaKenneth J. Perkins Rowman & LittlefieldIslam, 01 AH-250 AH: A Chronology of EventsAbu Tariq HijaziMessage Publications,
Srednji vek Po zanemarljivem odporu domačinov so muslimanski Arabci iz Omajadskega kalifata v začetku 8. stoletja osvojili Alžirijo.
Veliko število avtohtonih Berberov se je spreobrnilo v islam. Kristjani, berberi in latinsko govoreči so ostali v veliki večini v Tuniziji do konca 9. stoletja, muslimani pa so postali velika večina šele nekje v 10. stoletju.Jonathan Conant, Staying Roman, 2012, pp. 364–365 Po padcu Omajadskega kalifata so se pojavile številne lokalne dinastije, vključno z Rustamidi, Aglabidi, Fatimidi, Ziridi, Hamadidi, Almoravidi, Almohadi in Zajanidi. Kristjani so odhajali v treh valovih: po začetnem osvajanju, v 10. in 11. stoletju. Zadnje so Normani evakuirali na Sicilijo, nekaj preostalih pa je v 14. stoletju izumrlo.