Benétke (italijansko Venezia [venècja], beneško Venesia) so glavno mesto italijanske dežele Benečije (italijansko Veneto) in pokrajine/province Venezia (Beneška pokrajina), obenem pa tudi neformalno središče treh severovzhodnih italijanskih dežel, ki jih Italijani skupaj imenujejo Triveneto (poleg Benečije še Furlanija-Julijska krajina in Trentinsko-Zgornje Poadižje), a je njihov zgodovinski in kulturni pomen neprimerno večji. Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pada na jugu in Piave na severu. Mesto šteje skupaj s kopenskim delom (Mestre) dobrih 250.000 prebivalcev, staro mesto Benetke pa le še nekaj nad 50.000. V Benetkah je (dejansko že od 1156, z beneškim naslovom od 1451) sedež enega redkih rimskokatoliških patriarhatov in od 1868 tudi univerze.
Zgodovina thumb|left|250px|Zvonik na trgu sv. Marka thumb|left|250px|Zračna slika Benetk thumb|250px|Benetke z ladje Benetke so nastale postopoma od petega stoletja našega štetja naprej, ko so prebivalci Ogleja in okoliških krajev na kopnem zbežali pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Ti ljudje so raje živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Najprej so živeli v taborih, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti in za zaščito zaprosile Raveno ter tako prišle pod posredno upravo Bizanca. Od leta 726, ko so na otočke naseljeni Benečani izvolili svojega prvega voditelja, ki se je imenoval Orso Ipato, in ga imenovali dož, kar v njihovem dialektu pomeni vodja, so dosegli delno neodvisnost. Doži so vladali Benetkam naslednjih več kot 1000 let. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Benetke so bile podložne bizantinskemu cesarju do 10. stoletja. Ko jim je grozila invazija s strani Svetega rimskega cesarstva, so se Benetke okoli leta 810 osamosvojile.
Versko središče Benetk je bilo najprej na otočku Torcello, kasneje pa se je središče naselbine preselilo na bolj odmaknjeno in nekoliko višje otoke, kjer je izstopal Rialto. Beneška republika je potrebovala nekakšen simbol, po katerem bi se razlikovala od svojih uradnih gospodarjev. V Benetkah je bila razširjena legenda, da je evangelist sv. Marko nekoč obiskal otoke v laguni in mu je angel povedal, da bo tam počivalo njegovo telo. Skupina beneških trgovcev se je odločila, da bo to napoved uresničila, in je leta 828 na skrivaj prepeljala svetnikove relikvije iz Aleksandrije v Benetke. Za čaščenje svetnika je dal takratni dož sezidati novo baziliko zraven doževe palače. Tako so sv. Teodorja, ki je bil dotedanji beneški patron in ki jim ga je vsilil Konstantinopel, zamenjali s sv. Markom. Teodor pa je ostal svetnik, ki mu je posvečen eden od stebrov na malem trgu. V 9. stoletju, ko je bizantinska moč že počasi začela upadati, so Benetke pridobivale večjo avtonomijo, vendar pa so bile, vsaj formalno, še vedno pokorne Konstantinoplu.
Vzpon Okoli leta 1000, ko se je zahodni svet bal konca sveta in ko so Benetke skupaj z Bizancem izgnale Normane z Jadranskega morja in vzhodnega Sredozemlja, je bil Bizanc že tako oslabljen, da ni mogel več braniti svojih jadranskih kolonij. Te so prišle pod zaščito Benetk. Benetke so povezovale Evropo z vzhodom, ne le v trgovini, temveč tudi v drugih dejavnostih. Vzpon so doživele 1204, ko so prevažali križarsko vojsko na osvajanje Jeruzalema. Pred tem so križarji za Benetke zavzeli Zadar in skupaj z Benečani oropali Bizanc. Redna so bila tudi rivalstva in vojne z Genovo. Zveze z Bizancem so izkoristili za trgovanje z vzhodom in razvili pomorsko trgovino. Ker so Benetke s trgovino zelo obogatele, je bilo treba moč nekaterih posameznikov, zlasti pa doža, zmanjšati, zato so leta 1172 ustanovili Veliki svet, v katerem je bilo skoraj 500 Benečanov. Ta sistem je uspešno deloval pri upravljanju Beneške republike. Od takrat naprej je doža volil Veliki svet. Dož je moral podpisati pogodbo (italijansko promissione; dobesedno obljuba), ki je bila na začetku le formalnost, sredi 13. stoletja pa je ta pogodba preprečevala, da bi dož finančno obogatel na račun svojega položaja, sprejemal darila in komuniciral z drugimi voditelji ne da bi o tem seznanil Veliki svet. V 14. stoletju je članstvo v Velikem svetu postalo stalno in dedno.
Gradeški patriarh se je leta 1156 preselil v Benetke, kamor so skoraj 300 let kasneje, leta 1451 tudi formalno prenesli naslov patriarhata.
13. stoletje V 13. stol. je papež pozval kristjane na 4. križarsko vojno, ki so se ji pridružile tudi Benetke in jo izkoristile za osvojitev Bizanca, mnogih pristanišč na grških otokih in cele Krete. Benetke so trgovsko obvladovale celo Jadransko morje in vzhodno Sredozemlje in tako so jim vse trgovske ladje morale plačevati carino. Benetke niso bile fevdalna država. Njihova aristokracija so bile bogate trgovske družine, katerih člani so bili tudi kapitani beneških ladij.
14. stoletje V 14. stoletju je bilo beneško trgovsko ladjevje zelo močno, čemur je pripomoglo tudi odkritje kompasa in krmila. Benečani so trgovali tako z vzhodom kot tudi s Flandrijo in Anglijo. Vendar pa s svojimi velikimi ladjami niso prevažali samo trgovskega blaga, temveč so iz črnomorskih pristanišč pripeljali tudi podgane, ki so prenašale kugo. Izbruhnila je epidemija kuge, ki je imela strahotne posledice za Benetke. Na dan je umrlo tudi do 600 ljudi. Tovorne ladjice so po kanalih komaj uspevale odvažati mrtve. Umrlo je tri petine prebivalstva. Podobno je bilo tudi v Genovi, od koder se je ta strašna bolezen razširila po vsej Evropi.
Vojne z Genovo V 13. stoletju, po 4. križarski vojni, je postala glavni trgovski tekmec Benetk Genova, ki je trgovala v Palestini, v pristaniščih Črnega morja in drugod po vzhodnem Sredozemlju. Kmalu je prišlo do vojne med obema mestoma in na začetku je Benetkam kazalo zelo slabo, tako da so bili po hudem porazu v Jadranskem morju prisiljeni podpisati mirovni sporazum, ki pa je bil le premor v dolgoletnem sporu. V 14. stoletju je njune spopade za kratek čas prekinila kuga. V tistem času so se Benetke spopadale tudi s Padovo, Madžari in Avstrijci ter izgubile vse svoje dalmatinske kolonije. Leta 1379 se je genovska flota pojavila tik pred beneško laguno. Genovski admiral Pietro Doria se je odločil, da bo Benetke izstradal, kar pa se je pokazalo za usodno napako, saj so Benetke tako pridobile čas, si zgradile dodatno obrambo in ladjevje ter dočakale vrnitev svoje sredozemske flote, s pomočjo katere so porazili Genovo. V 15. stoletju so Benetke ponovno postale uspešna trgovska velesila, Genova pa je začela neslavno propadati.
Turki Skozi stoletja so Benetke vzpostavile pravi imperij, ki je obsegal dalmatinsko obalo vse do Krete in Cipra, na severu do Alp in na zahodu do Milana. V času, ko so Turki zavzeli Carigrad (1453), so bile Benetke na vrhuncu svoje moči. Obvladovale so ozemlje od Gorice na vzhodu do Bergama na zahodu. Ponovno so zavzeli mnoga dalmatinska pristanišča, v Sredozemlju pa so obvladovale številne grške otoke (tudi Kreto) in imele svoje baze tudi na kopnem v Grčiji. Odnosi s Turki, ki so širili svoje cesarstvo na vse strani, so bili dobri. Beneški ambasadorji so z zmagovitim sultanom Mehmedom II. celo sklenili trgovski sporazum. Vendar pa so Benečani turško nevarnost podcenjevali. Do leta 1470 so si Turki podjarmili celo Grčijo in prodirali preko Balkana na zahod. Velik problem je predstavljala tudi zahodna neenotnost.
16. stoletje V tistem času so se tudi drastično spremenile razmere, v katerih so do tedaj trgovali. Zaradi geografskih odkritij je zdaj trgovanje potekalo okoli Rta dobrega upanja in ne več s karavanami do sredozemskih pristanišč. V 16. stoletju so se Benetke borile za preživetje med veliko močnejšimi silami. Zopet so uporabile vso svojo diplomatsko spretnost kot že tolikokrat prej in pozneje. Večkrat so predlagale, da bi se zahod združil v borbi proti Turkom, vendar so bile razlike med posameznimi zahodnimi državami prevelike, da bi do tega prišlo. Ko pa so Turki leta 1529 skoraj osvojili Dunaj in bili na tem, da zavzamejo Ciper, ki so mu do tedaj precej ponesrečeno vladale Benetke, sta se Benetkam le pridružila Vatikan in Španija ter velika flota pretežno beneških ladij je krenila proti Cipru. Tu pa so se zopet pokazala medsebojna nasprotja in tako so Ciper sramotno prepustili Turkom, ki so na vzhodnem delu otoka uprizorili tak barbarski pokol, da so se vse tri sile zopet združile in prisegle, da ne bodo prenehale, dokler Turki ne bodo dokončno premagani. Leta 1571 je njihova številna flota priplula do otoka Lepant v Grčiji, kjer je bila zasidrana turška flota. Bitka pri Lepantu je prišla v zgodovino kot zadnja bitka galej na vesla in kot velika zmaga krščanskih sil. Benetke so hotele ta zmagoviti pohod nadaljevati, ostali dve sili pa ne. Ponovno so se tri flote zbrale skupaj naslednje leto, 1572, vendar tokrat niso dosegle nič. Ker so ugotovile, da ju ostali dve sili ne podpirata in da ni nikakršnega medsebojnega zaupanja, so Benetke poskušale doseči mir s Carigradom. Pokazalo se je, da ta veličastna zmaga pri Lepantu na koncu ni prinesla nikakršnih oprijemljivih uspehov.
Zaton
Kljub izgubi moči in veliki konkurenci drugih mest, so bile Benetke v začetku 18. stoletja še vedno zelo bogate. Benečani so to bogastvo tudi znali uživati in so prirejali karnevale, igre na srečo, plese v maskah in podpirali umetnost. Francoska revolucija leta 1789 je povzročila, da so se evropske države združile proti Franciji in jo osamile, Benetke pa so tudi tu ostale nevtralne. Ko je Napoleon I. leta 1795 vkorakal v Italijo in zasledoval Avstrijce, so se mu Benečani hoteli na vsak način prikupiti, vendar jih je zaradi začasnega miru ponudil Avstriji. Leta 1797 je Napoleon zasedel Benetke brez boja, ker je Veliki svet izglasoval konec republike. Že leto kasneje pa so Benetke in večina Benečije, Istre in Dalmacije prešle v avstrijske roke. Leta 1805 je Napoleon vključil Benetke v svoje Italijansko kraljestvo za naslednjih 10 let. To je imelo svoje pozitivne in negativne posledice. Mesto so začeli obnavljati, po drugi strani pa so dobesedno izropali cerkve in samostane, iz katerih so odnesli premnoge umetnine. Leta 1815 so po dunajskem kongresu Benetke pripadle Avstriji. 1829 pa so postale svobodna luka, zgradili so jezove, da bi zaščitili mesto pred plimo, poglobili so nekatere kanale zaradi pomorskega prometa. Zgradili so most do kopnega in za tem tudi železniško progo do Milana, da so lahko prevažali blago v Italijo. Benečani Avstrijcev niso nikoli marali in so se jim leta 1848 v času uporov po vsej Evropi, tudi uprli. Ponovno so razglasili republiko, ki pa ni trajala dolgo. Avstrijci so 1848 zatrli upor Benečanov in ostali tam vse do leta 1866, ko so se Benetke združile z Italijo. V zadnjih desetletjih 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja se je v širših Benetkah (Mestre, Porto Marghera) začela širiti industrija in tudi promet v tovornem pristanišču se je povečal. Zato so začeli širiti in poglabljati dostopne kanale. Zaradi začetka masovnega turizma so v jedru mesta nekatere kanale zasuli in spremenili v pešpoti. Leta 1895 so organizirali prvo mednarodno likovno razstavo La Biennale (Beneški bienale). Iz teh razstav se je razvil še filmski bienale, leta 1980 tudi arhitekturni bienale. Med drugo svetovno vojno so zavezniki bombardirali Marghero in Mestre, Benetke pa niso bile poškodovane.
Benetke danes