Kraljevina Saudova Arabija (krajše Saudova Arabija, manj ustrezno tudi Saudska oz. po še veljavnem Slovenskem pravopisu Savdska Arabija) je obmorska država na Arabskem polotoku. Na severu meji na Jordanijo, Irak in Kuvajt, na vzhodu na Perzijski zaliv, Katar in Združene arabske emirate, na jugu na Oman in Jemen, ter na zahodu na Rdeče morje.
Država je znana predvsem kot izvoznica nafte. Izkoriščanje bogatih nahajališč nafte predstavlja 90 % izvoza in 75 % prihodkov države. Muslimani pravijo Saudovi Arabiji tudi »dežela dveh svetih mošej«; tu sta Meka in Medina, dva najsvetejša kraja v islamu.
Poleg tega je Saudova Arabija znana po svoji absolutistični državni ureditvi z islamom kot državno religijo. Vladajoča rodbina Saud upravlja državo kot dedno diktaturo in aktivno promovira nauke vahabizma, fundamentalistične oblike sunizma, na vseh področjih javnega življenja. Mednarodne organizacije pogosto kritizirajo oblast zaradi kršitev človekovih pravic (predvsem v povezavi s smrtno kaznijo in marginalizacijo žensk), v mednarodni politiki pa so sporne tudi finančne in ideološke povezave z islamskim terorizmom, tudi visokoprofilnimi skupinami, kot so Talibani in ISIL.
Etimologija Po združevanju kraljestva Hedžas in Nedžd je novo državo poimenoval al-Mamlakah al-ʿArabīyah As-Saʿūdīyah (transliteracija v arabščini), s kraljevim dekretom 23. septembra 1932 njen ustanovitelj Abdulaziz bin Saud. Čeprav se to v običajno prevaja kot Kraljevina Savdska Arabija, dobesedno pomeni kraljestvo Savdske Arabije, ali Arabsko Savdsko kraljestvo.
Beseda Saudi izhaja iz elementa as-Saʿūdīyah v arabskem imenu države, ki je vrsta pridevnika, znanega kot nisba, sestavljenega iz dinastičnega imena saudove kraljeve družine, Al Saud (). Njegova vključitev izraža stališče, da je država osebna last kraljeve družine. Al Saud je arabsko ime, ki je nastalo z dodajanjem besede Al, kar pomeni 'družina' ali 'hiša', osebnemu imenu prednika. V primeru Al Sauda je to Saud ibn Muhammad ibn Muqrin, oče ustanovitelja dinastije iz 18. stoletja, Mohameda bin Sauda.
Zgodovina Prazgodovina
Obstajajo dokazi, da je človeško prebivališče na Arabskem polotoku segalo pred približno 125.000 leti. Študija iz leta 2011 je pokazala, da so prvi sodobni ljudje, ki so se razširili na vzhod čez Azijo, zapustili Afriko pred približno 75.000 leti čez Bab el Mandeba, ki povezuje Afriški rog in Arabijo. Arabski polotok velja za osrednjo osebnost v razumevanju evolucije in širjenja hominina. Arabija je v kvartarju doživela ekstremna okoljska nihanja, ki so povzročila globoke evolucijske in demografske spremembe. Arabija ima bogate zapise spodnjega paleolitika in količina Oldowan podobnih najdišč v regiji kaže na pomembno vlogo, ki jo je imela Arabija pri zgodnji homininski kolonizaciji Evrazije.Out of Africa I: The First Hominin Colonization of Eurasia. New York: Springer. pp. 27–46. ISBN 9789048190362.
V neolitskem obdobju so cvetele pomembne kulture, kot je Al-Magar, katere središče je bilo v današnjem jugozahodnem Nadždu. Al-Magar bi lahko šteli za neolitsko revolucijo v človeškem znanju in rokodelskih veščinah. Za kulturo je značilno, da je bila ena prvih na svetu, ki je vključevala razširjeno udomačitev živali, zlasti konj, v obdobju neolitika. Poleg konj so bile odkrite živali, kot so ovce, koze, psi, zlasti pasme Saluki, noji, sokoli in ribe v obliki kamnitih kipov in skalnih gravur. Kipi Al-Magarja so bili izdelani iz lokalnega kamna in zdi se, da so bili kipi nameščeni v osrednji stavbi, ki bi lahko imela pomembno vlogo v družbenem in verskem življenju prebivalcev.
Novembra 2017 so v Šuvajmisu, hribovitem območju severozahodne Saudove Arabije, odkrili prizore lova, ki prikazujejo podobe najverjetneje udomačenih psov, ki spominjajo na kanaanskega psa in nosijo povodce. Te skalne gravure so stare več kot 8000 let, zaradi česar so najzgodnejše upodobitve psov na svetu..
Ob koncu 4. tisočletja pred našim štetjem je Arabija vstopila v bronasto dobo, potem ko je bila priča drastičnim preobrazbam; kovine so bile široko uporabljene, obdobje pa so zaznamovali 2 m visoki pokopi, ki jim je hkrati sledil obstoj številnih templjev, ki so vključevali številne prostostoječe skulpture, prvotno pobarvane z rdečimi barvami.
Maja 2021 so arheologi objavili, da bi lahko bilo 350.000 let staro najdišče Acheulean z imenom An Nasim v regiji Hail najstarejše človeško bivališče v severni Saudovi Arabiji. Najdišče je bilo prvič odkrito leta 2015 z daljinskim zaznavanjem in paleohidrološkim modeliranjem. Vsebuje usedline paleolazer, povezane s srednjepleistocenskimi materiali. 354 artefaktov, ročnih sekir in kamnitih orodij, kosmičev, ki so jih odkrili raziskovalci, je zagotovilo informacije o tradiciji izdelovanja orodij najzgodnejšega živečega človeka v jugozahodni Aziji. Poleg tega so paleolitski artefakti podobni materialnim ostankom, odkritim na Acheuleanskih najdiščih v puščavi Nefud.
Predislamsko obdobje
Najzgodnejša sedeča kultura v Saudovi Arabiji sega v obdobje Ubaid, ko so v Dosariyah odkrili različne črepinje keramike. Začetna analiza odkritja je pokazala, da je bila vzhodna provinca Saudove Arabije domovina najzgodnejših naseljencev Mezopotamije in posledično verjetno izvor Sumercev. Vendar pa so strokovnjaki, kot je Joan Oates, imeli priložnost videti črepinje iz Ubaidskega obdobja v vzhodni Arabiji in posledično sklepati, da črepinje segajo v zadnji dve fazi Ubaidskega obdobja (obdobje 3 in 4), medtem ko bi lahko razvrstili nekaj primerov približno kot Ubaid 3 ali Ubaid 2. Tako je bila ideja, da so se kolonisti iz Saudove Arabije izselili v južno Mezopotamijo in ustanovili prvo sedečo kulturo v regiji, opuščena.Roads of Arabia p. 175.
Podnebne spremembe in začetek suše so morda pripeljali do konca te faze poselitve, saj obstaja le malo arheoloških dokazov iz naslednjega tisočletja. Poselitev regije se ponovno okrepi v obdobju Dilmuna v zgodnjem 3. tisočletju. Znani zapisi iz Uruka se nanašajo na kraj, imenovan Dilmun, ki je bil večkrat povezan z bakrom, v kasnejših obdobjih pa je bil vir uvoženega lesa v južni Mezopotamiji. Številni učenjaki so predlagali, da je Dilmun prvotno označeval vzhodno provinco Saudove Arabije, zlasti povezano z glavnima dilmunskima naselbinama Umm an-Nussi in Umm ar-Ramadh v notranjosti ter Tarout na obali. Verjetno je bil otok Tarout glavno pristanišče in glavno mesto Dilmuna. Mezopotamske glinene tablice z napisi kažejo, da je v zgodnjem obdobju Dilmuna obstajala oblika hierarhično organizirane politične strukture. Leta 1966 so zemeljska dela v Taroutu razkrila starodavno grobišče, ki je dalo velik, impresiven kip iz obdobja Dilmunita (sredina 3. tisočletja pr. n. št.). Kip je bil lokalno izdelan pod močnim mezopotamskim vplivom na umetniški princip Dilmuna.
Do leta 2200 pr. n. št. se je središče Dilmuna iz neznanih razlogov premaknilo iz Tarouta in celine Savdske Arabije na otok Bahrajn in tam je nastala visoko razvita naselbina, kjer so odkrili tempeljski kompleks in na tisoče grobnih gomil iz tega obdobja.
Do pozne bronaste dobe so zgodovinsko zapisana ljudstva in dežela (Midianci in Midianci) v severozahodnem delu Saudove Arabije dobro dokumentirana v Svetem pismu. S središčem v Tabuku se je raztezalo od Vadi Arabah na severu do območja al-Vejh na jugu. Prestolnica Midiana je bila Kuraja,The World around the Old Testament: The People and Places of the Ancient Near East. Baker Publishing Group; 2016. p. 462. sestavljena je iz velike utrjene citadele, ki obsega 35 hektarov, pod njo pa leži obzidano naselje na 15 hektarih. Mesto je gostilo kar 10 do 12 tisoč prebivalcev.Michael D. Coogan. The Oxford History of the Biblical World. Oxford University Press; 2001. . p. 110. Midjanci so bili prikazani v dveh velikih dogodkih v Svetem pismu, ki pripovedujeta o dveh vojnah Izraelskega kraljestva z Midjancem, nekje v zgodnjem 11. stoletju pr. Politično so bili Midianci opisani kot decentralizirana struktura, ki jo je vodilo pet kraljev (Evi, Rekem, Tsur, Hur in Reba), imena pa so videti kot toponimi pomembnih midianskih naselbin. Običajno je mnenje, da je Midjan označil za konfederacijo plemen, sedeči element se je naselil v Hidžazu, medtem ko so njegovi nomadski člani pasli in včasih ropali tako daleč kot Palestino.Midian, Moab and Edom: The History and Archaeology of Late Bronze and Iron Age Jordan and North-West Arabia p. 163. Nomadi Midianci so bili eni prvih izkoriščevalcev udomačevanja kamel, kar jim je omogočilo plovbo po surovih terenih v regiji.
Konec 7. stoletja pred našim štetjem se je v zgodovinskem gledališču severozahodne Arabije pojavilo nastajajoče kraljestvo. Začelo se je kot šejkstvo Dedan, ki se je razvilo v kraljestvo plemena Lihyan.The State of Lihyan: A New Perspective – p. 192 Najzgodnejše potrdilo o državni kraljevini, kralj Lihjan, je bilo sredi 6. stoletja pred našim štetjem.J. Schiettecatte: The political map of Arabia and the Middle East in the third century AD revealed by a Sabaean inscription – p. 183 V drugi fazi kraljestva je prišlo do preobrazbe Dedana iz zgolj mesta-države, na katerega so imeli edini vpliv znotraj mestnega obzidja, v kraljestvo, ki obsega veliko širšo domeno, ki je predstavljala vrhunec lihijske civilizacije. Tretja država se je zgodila v zgodnjem 3. stoletju pr. n. št. z izbruhom gospodarske dejavnosti med jugom in severom, zaradi česar je Lihjan pridobil velik vpliv, ki je ustrezal njegovemu strateškemu položaju na karavanski cesti.
Lihjan je bilo močno in visoko organizirano starodavno arabsko kraljestvo, ki je igralo ključno kulturno in gospodarsko vlogo v severozahodni regiji Arabskega polotoka.Rohmer, J. & Charloux, G. (2015), "From Liyan to the Nabataeans: Dating the End of the Iron Age in Northwestern Arabia" – p. 297 Lihjaniti so vladali veliki domeni od Jathriba na jugu in deloma Levanta na severu. V antiki se je Akabski zaliv imenoval Lihjan. Pričevanje velikega vpliva, ki ga je pridobil Lihjan.Discovering Lehi. Cedar Fort; 1996. . p. 153.
Lihjaniti so padli v roke Nabatejcev okoli leta 65 pr. n. št., ko so zavzeli Hegro, nato pa so odkorakali v Tajmo in v njihovo prestolnico Dedan leta 9 pr. n. št. Nabatejci so vladali velikim delom severne Arabije, dokler njihove domene ni priključilo Rimsko cesarstvo, ki jo je preimenoval v Arabia Petraea, in ostali pod oblastjo Rimljanov do leta 630.
Srednji vek in vzpon islama
Malo pred prihodom islama so razen mestnih trgovskih naselbin (kot sta Meka in Medina) velik del tega, kar naj bi postalo Saudova Arabija, naselile nomadske pastirske plemenske družbe. Islamski prerok Mohamed se je rodil v Meki okoli leta 570 n. št. V zgodnjem 7. stoletju je Mohamed združil različna plemena polotoka in ustvaril enotno islamsko versko državo. Po njegovi smrti leta 632 so njegovi privrženci hitro razširili ozemlje pod muslimansko oblastjo onkraj Arabije in v nekaj desetletjih osvojili ogromna in brez primere ozemlja (od Iberskega polotoka na zahodu do delov Srednje in Južne Azije na vzhodu). Arabija je kmalu postala bolj politično obrobna regija muslimanskega sveta, saj se je fokus preusmeril na prostrane in na novo osvojene dežele.
Arabci, ki izvirajo iz današnje Saudove Arabije, zlasti Hedžas, so ustanovili Rašidunski kalifat (632–661), Omajadski kalifat (661–750), Abasidski kalifat (750–1517) in Fatimidski kalifat (909–1171). Od 10. stoletja do zgodnjega 20. stoletja sta bili Meka in Medina pod nadzorom lokalnega arabskega vladarja, znanega kot Šarif iz Meke, vendar je bil Šarif večino časa dolžan zvestobo vladarju enega od večjih islamskih imperijev s sedežem v Bagdadu, Kairu ali Konstantinoplu. Večina preostalega dela Saudove Arabije se je vrnila k tradicionalni plemenski vladavini.