Oman,arabsko عُمَان, ʿUmān uradno Sultanat Oman,arabsko سلْطنة عُمانi, Salṭanat ʿUmān je obmorska država v jugozahodni Aziji, na jugovzhodni obali Arabskega polotoka. Oman na severozahodu meji na Združene arabske emirate, na zahodu na Saudovo Arabijo ter na jugozahodu na Jemen. Na jugu in vzhodu ima dolgo obalo ob Arabskem morju, na severovzhodu pa ob Omanskem zalivu.
Mejo po morju si Oman deli z Iranom in Pakistanom. Omanu pripadata še eksklavi Madha v Združenih arabskih emiratih in Musandam ob Hormuški ožini v Omanskem morju.
Od konca 17. stoletja je bil sultanat Oman bogata država, ki je s Portugalci in Angleži tekmovala za prevlado v Perzijskem zalivu in Indijskem oceanu. Vrh je Oman dosegel v 19. stoletju, ko je razširil svoj vpliv in nadzor čez Hormuško ožino v Iran in Pakistan, na jugu pa na Zanzibar, ki danes pripada Tanzaniji. V 20. stoletju je njegova moč začela slabeti in je prišel pod vpliv Združenega kraljestva. Maskat je postal glavno pristanišče v Perzijskem zalivu in bil med najpomembnejšimi trgovinskimi pristanišči v Indijskem oceanu. Njihova uradna vera je ibadizem, oblika islama, ki je bližja sunitom kot šiitom.
Oman je absolutna monarhija. Od leta 1970 ji je vladal sultan Kabus bin Said Al Said, ki ga je po smrti januarja 2020 nasledil Haitam bin Tarik Al Said.
V nasprotju s sosednjimi državami, ki imajo veliko nafte, ima Oman skromne zaloge. Program Združenih narodov za razvoj je uvrstil Oman med države, ki so najbolj napredovale v zadnjih 40 letih. Razvrščen je med gospodarsko razvite države in je med 59. najmirnejšimi državami v svetu po svetovnem seznamu o miru.
Etimologija Zdi se, da je izvor imena Oman povezan z Omana Plinija StarejšegaPlinij Starejši. Natural History, VI.149. in Ptolemajevim Omanon (Ὄμανον ἐμπόριον v grščini),Claudius Ptolemy. Geography. VI.7.36. oba verjetno starodavni Sohar.Encyclopedia of Islam. "Oman". E.J. Brill (Leiden), 1913. Mesto ali regija je v arabščini običajno etimologizirana iz aamen ali amoun (»naseljeni« ljudje, v nasprotju z beduini). Čeprav je bilo predlaganih več istoimenskih ustanoviteljev (Oman bin Ibrahim al-Halil, Oman bin Siba' bin Yaghthan bin Ibrahim, Oman bin Qahtan in biblijski Lot), ga drugi izpeljejo iz imena doline v Jemnu pri domnevno Maribu da je bil izvor ustanoviteljev mesta, plemena Azd, ki se je selilo iz Jemna.Tarikh fi Uman [Oman in History].
Zgodovina Starodavna zgodovina V kraju Ajbut Auval v Dhofarju je bilo leta 2011 odkrito območje, na katerem so našli kamnito orodje, ki so ga poznali le na severovzhodu Afrike in Afriškem rogu. To verjetno dokazuje, da je takratni človek v poznem pleistocenu, v ledeni dobi, iz Afrike prišel na to območje. Dereaze v Ibriju je najstarejše znano naselje na tem območju, verjetno je nastalo v pozni kameni dobi pred 8000 leti. Arheološki ostanki so iz kamene in bronaste dobe. Našli so kamnito orodje, živalske kosti, školjke, kamnita ognjišča, najstarejše je iz leta 7615 pred našim štetjem. Našli so tudi ročno izdelano lončenino z značilnimi odtisi iz bronaste dobe in različno orodje.
V Maganu ali v akadskem jeziku Makan, so našli sumerske ploščice. Ni povsem jasno, kje je bil Magan, ampak nekateri predvidevajo, da je bil del današnjega Omana. Ime bi lahko bilo povezano z omanskimi starimi rudniki bakra. Imenujejo ga tudi Mazun, muzn pomeni temni oblaki, ki prinašajo veliko dežja. Ime Oman pa najbrž izvira iz besede Uman, to je bilo območje v Jemnu, od koder so se arabska plemena selila v današnji Oman. Plemena, ki so se tu naselila, so se preživljala z ribolovom, govedorejo ali vzrejo živine. Mnoge današnje omanske družine imajo svoje korenine v drugih arabskih predelih.
Od 6. stoletja pred našim štetjem do prihoda muslimanov v 7. stoletju našega štetja je bil Oman pod vplivom treh perzijskih dinastij, Ahemenidov, Partov in Sasanidov. Nekateri učenjaki verjamejo, da so Ahemenidi že v 6. stoletju pred našim štetjem nadzirali omanski polotok, najverjetneje iz obmorskega središča Sohar. Okrog 250 let pred našim štetjem je bil Perzijski zaliv pod nadzorom Partov, ki so svoj vpliv razširili na ves Oman, ustanavljali vojaške enote, da bi nadzirali trgovinske poti v Perzijskem zalivu. V 3. stoletju našega štetja so Sasanidi nasledili Parte in obdržali območje vse do uveljavitve islama štiri stoletja pozneje.
V virih se precej strinjajo, da so kadilo uporabljali trgovci leta 1500 pr. n. št. Dežela kadila, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine,Unesco dramatično ponazarja, da je kadilo priča o južnoarabskih civilizacijah.
Arabsko naselje Skozi stoletja so se v Oman naselila plemena iz zahodne Arabije, ki so se preživljala z ribolovom, poljedelstvom, pastirstvom ali živinorejo, številne današnje omanske družine pa sledijo svojim prednikom v drugih delih Arabije. Arabska migracija v Oman se je začela iz severozahodne in jugozahodne Arabije in tisti, ki so se odločili za naselitev, so morali tekmovati z avtohtonim prebivalstvom za najboljšo obdelovalno zemljo. Ko so se arabska plemena začela seliti v Oman, sta obstajali dve različni skupini. Ena skupina, del plemena Azd, se je preselila z jugozahoda Arabije leta 120 / 200 našega štetja po propadu jezu Marib, medtem ko se je druga skupina preselila nekaj stoletij pred rojstvom islama iz osrednje in severne Arabije, imenovana Nizari (Nejdi). Drugi zgodovinarji verjamejo, da so bili Jaarubah iz Qahtana, ki pripadajo starejši veji, prvi naseljenci Omana iz Jemna, nato pa so prišli Azdi.
Naseljenci Azd v Omanu so potomci Nasr bin Azda, veje Nabatejcev in so bili kasneje znani kot »Al-Azd iz Omana«. Sedemdeset let po prvi selitvi Azd se domneva, da se je druga veja Alazdi pod Malikom bin Fahmom, ustanoviteljem kraljestva Tanuhites na zahodu Evfrata, naselila v Omanu. Po Al-Kalbiju je bil Malik bin Fahm prvi naseljenec Alazda. Najprej naj bi se naselil v Kalhatu. Po tem poročilu se je Malik z oboroženo silo več kot 6000 mož in konj boril proti Marzbanu, ki je služil dvoumno imenovanemu perzijskemu kralju v bitki pri Salutu v Omanu in na koncu premagal perzijske sile. Vendar pa je ta pripoved napol legendarna in zdi se, da strne več stoletij preseljevanja in konfliktov v zgodbo o dveh kampanjah, ki pretiravata o uspehu Arabcev. Opis lahko predstavlja tudi združitev različnih tradicij ne le arabskih plemen, temveč tudi prvotnih prebivalcev regije. Poleg tega za dogodke te zgodbe ni mogoče določiti datuma.
V 7. stoletju našega štetja so Omanci prišli v stik z islamom in ga sprejeli. Spreobrnitev Omancev v islam pripisujejo Amr ibn al-Asu, ki ga je poslal prerok Mohamed med ekspedicijo Zaida ibn Haritha (Hisma). Amer je bil poslan, da se sreča z Jaiferjem in Abdom, sinovoma Julande, ki je vladal Omanu. Zdi se, da so zlahka sprejeli islam.
Imamat Oman
Omanski Azd je zaradi trgovanja potoval v Basro, ki je bila središče islama v času Omajadskega kalifata. Omani Azd je dobil del Basre, kjer so se lahko naselili in poskrbeli za svoje potrebe. Številni omanski Azdi, ki so se naselili v Basri, so postali bogati trgovci in so pod svojim voditeljem Muhallabom bin Abi Sufrahom začeli širiti svoj vpliv proti vzhodu proti Horasanu. Ibadi islam je izviral iz Basre, njegov ustanovitelj Abdullah ibn Ibadh okoli leta 650 n. št., ki mu je sledil omanski Azd v Iraku.
Prvi volilni imamat Omana naj bi bil ustanovljen kmalu po padcu dinastije Omajadov leta 750/755 našega štetja, ko je bil izvoljen Janaħ bin ʕibadah Alħinavi.Hans kruse. Notes and Memoranda of Oman Hans kruse. Disturbances in Oman: Notes and Memoranda of Oman. Sage Journals. 1 October 1965. Drugi učenjaki trdijo, da je Janaħ bin Ibadah služil kot vāli (guverner) pod dinastijo Omajadov in je kasneje ratificiral imamat, medtem ko je bil Julanda bin Masud prvi izvoljeni imam Omana leta 751 n. št.Salîl-ibn-Razîk. British National Archive: History of the imâms and seyyids of 'Omân (46/612). History of the imâms and seyyids of 'Omân. British National Archive. Page 46. QDL. Prvi imamat je dosegel vrhunec moči v 9. stoletju našega štetja. Imamat je ustanovil pomorski imperij, katerega flota je nadzorovala Zaliv v času, ko je cvetela trgovina z rodbino Abasidov, Vzhodom in Afriko. Avtoriteta imamov je začela upadati zaradi bojev za oblast, nenehnih posegov Abasidov in vzpona Seldžuškega cesarstva.
Portugalska kolonizacija Desetletje po uspešni plovbi Vasca da Game okrog Rta dobrega upanja v Indijo med letoma 1497–1498 so Portugalci pripluli do Omana in zavzeli Maskat za 143 let, od leta 1507 do 1650. Njihove utrdbe so vidne še danes. Hoteli so zaščititi morske meje, zato so gradili utrdbe okrog mesta. Ostanki njihove kolonialne arhitekturne dediščine so ostali do danes. Leta 1552 je Maskat osvojilo turško ladjevje med bitko za nadzor nad Perzijskim zalivom in Indijskim oceanom. Ponovno so ga zavzeli med letoma 1581 in 1588, ko so ga še vedno obvladovali Portugalci. Uporniška plemena so končno pregnala Portugalce, toda čez eno stoletje, 1741, jih je premagal voditelj jemenskega plemena, s katerim se je začela vladavina sultanov. Leta 1740 so še enkrat poskusili Perzijci, a jim ni uspelo, in od takrat je Oman samostojen.
18. in 19. stoletje
Leta 1690 je sultan Saif bin, omanski imam, oblegal svahilijsko obalo. Glavna ovira je bila Jezusova trdnjava v Mombasi, v kateri je bila nastanjena portugalska garnizija. Po dveletnem obleganju jo je sultan leta 1698 osvojil. Omanci so Portugalce pregnali iz Zanzibarja in z vseh območij severno od Mozambika, pri čemer so jim pomagali pripadniki somalijskega sultanata Adžuran. Leta 1737 so Oman napadli Perzijci. Leta 1749 so jih Omanci izgnali in zavladala je dinastija Al Said, ki je na oblasti še danes.
Zanzibar je bil pomemben zaradi trgovanja s sužnji na svahilijski obali in je postal izredno pomemben del Omana, kar dokazuje odločitev omanskega sultana Saida leta 1837, da bo v Zanzibarju njegova glavna rezidenca. Zgradil je mogočne palače in vrtove. Po njegovi smrti sta se njegova sinova sprla zaradi dediščine. Spor se je razrešil s pomočjo britanske diplomacije. Madžid je obdržal Zanzibar in mnogo drugih območij na svahilijski obali, Thuvaini pa je podedoval Maskat in Oman. Zanzibar je vplival tudi na Komore v Indijskem oceanu, saj so se navade Omancev posredno prenesle v komorsko kulturo, kar je opazno pri tradicionalnem oblačenju in poročnih obredih.
Leta 1783 je kalatski kan omanskemu sultanu, premaganemu vladarju Maskata, podaril v upravljanje obmorsko mesto Gvadar v pokrajini Makran, ki je danes jugozahodni del Pakistana blizu meje z Iranom ob ustju Omanskega zaliva. Do leta 1958 je ta pokrajina pripadala Omanu. Ko pa je sultan ponovno osvojil Maskat, je Gvadar vodil guverner, vali.
Gorovje Hadžar z najvišjim vrhom Gabal aš-Šam deli deželo na dve območji: notranje, takrat Oman in obmorsko z glavnim mestom Maskat. Leta 1913 se je oblast razdelila. V notranjem delu so vladali ibadski imami, v obmorskem pa sultan. S pogodbo iz Sibe iz leta 1920, sklenjeno med maskatskim sultanom in omanskim imamatom, je bila Omanu priznana avtonomija, glavno mesto je bila Nizva, medtem ko je bil Maskat še vedno britanski protektorat in maskatski sultan odgovoren za zunanje zadeve Omana.
Vladanje Sultana Saida Za vladanje sultana Saida bin Taimurja sta bila značilna fevdalizem in osamitev. Imama Ghaliba Al Hinaja je maja 1954 izvolil omanski imamat. Med sultanom Maskata, Saidom bin Tamurjem in imamom Ghalibom je izbruhnil spor zaradi pravic do koncesij za nafto. Iraško naftno družbo je zelo zanimalo geološko obetavno območje blizu Fahuda v Omanu. Sultan je na podlagi pogodbe iz Siba iz leta 1920 od naftne družbe zahteval posebne pravice pri trgovanju z nafto. Imam pa je bil prepričan, da je trgovanje z nafto, ki je na njegovem ozemlju, notranja zadeva.