Vzhodni Kongo, dolgo ime Demokratična republika Kongo (uradno ), je obmorska država v Srednji Afriki, ki na severu meji na Srednjeafriško republiko, na severovzhodu na Južni Sudan, na vzhodu na Ugando, Ruando, Burundi in prek jezera Tanganjika na Tanzanijo, na jugovzhodu na Zambijo, na jugozahodu na Angolo, na zahodu ima pri kraju Banana izhod na morje južnega Atlantskega oceana, prav tako na zahodu pa meji še na angolsko eksklavo Cabinda in Zahodni Kongo, s katerim ga ne smemo zamenjati. Po površini je druga največja država Afrike, po prebivalstvu pa četrta.
Glavno mesto je Kinšasa, ki stoji ob levem bregu reke Kongo, na nasprotnem bregu pa je Brazzaville, glavno mesto sosednjega Zahodnega Konga.
Ozemlje Konga s središčem v porečju Konga so najprej naselili srednjeafriški iskalci hrane pred približno 90.000 leti in so ga naselili ob širitvi Bantujci pred približno 3000 do 2000 leti. Na zahodu je okoli izliva reke Kongo od 14. do 19. stoletja vladalo kraljestvo Kongo. V središču in na vzhodu so od 15., 16. in 17. stoletja do konca 19. in začetka 20. stoletja vladali imperiji Mwene Muji, Luba in Lunda. Belgijski kralj Leopold II. je uradno pridobil pravice do ozemlja Konga od kolonialnih držav Evrope leta 1885 in zemljo razglasil za svojo zasebno last ter jo poimenoval Svobodna država Kongo. Od leta 1885 do 1908 je njegova kolonialna vojska prisilila lokalno prebivalstvo v proizvodnjo gume in zagrešila obsežna grozodejstva. Leta 1908 je Leopold odstopil ozemlje, ki je tako postalo belgijska kolonija, Belgijski Kongo.
Med 27. oktobrom 1971 in 17. majem 1997 se je ta država imenovala Zair, to ime se občasno še vedno uporablja. Državo včasih imenujejo tudi Kongo-Kinšasa, po njenem glavnem mestu, da jo lažje ločijo od Zahodnega Konga, ki ji pravijo Kongo-Brazzaville.
Od leta 2015 je vzhodni Kongo prizorišče nenehnega vojaškega spopada.
Država je članica Združenih narodov, Gibanja neuvrščenih, Afriške unije, COMESA, Južnoafriške razvojne skupnosti, Organizacije Internationale de la Frankophonie in Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav.
Zgodovina Pred širitvijo Bantujcev je bilo ozemlje, ki je obsegalo Demokratično republiko Kongo, dom najstarejših naseljenih skupin v Srednji Afriki, ljudstev Mbuti. Večina ostankov njihove lovsko-nabiralske kulture ostaja v današnjem času.
Zgodnja zgodovina
Geografsko območje, ki je danes znano kot Demokratična republika Kongo, je bilo naseljeno že pred 90.000 leti, kot je razvidno iz leta 1988 odkrite harpune Semliki v Katandi, ene najstarejših harpun z bodicami, ki so jih kdaj koli našli, za katero se verjame, da so jo uporabljali za lovljenje orjaških rečnih somov.
Ljudstva Bantu so dosegla Srednjo Afriko na neki točki v 1. tisočletju pred našim štetjem, nato pa so se postopoma začela širiti proti jugu. Njihovo širjenje je pospešilo prevzem pastirstva in železnodobnih tehnik. Ljudje, ki so živeli na jugu in jugozahodu, so bili prehranjevalne skupine, katerih tehnologija je vključevala le minimalno uporabo kovinskih tehnologij. Razvoj kovinskega orodja v tem obdobju je povzročil revolucijo v kmetijstvu. To je privedlo do izpodrivanja afriških pigmejcev. Po selitvah Bantujcev se je okoli leta 700 začelo obdobje oblikovanja države in razreda s tremi središči na današnjem ozemlju; eno na zahodu okoli porečja Malebo, eno vzhodno okoli jezera Mai-Ndombe in tretje še bolj vzhodno in južno okoli depresije Upemba.
Do 13. stoletja so bile v zahodnem porečju Konga okoli porečja Malebo tri glavne konfederacije držav. Na vzhodu je bilo sedem kraljestev Kongo dia Nlaza, ki veljajo za najstarejše in najmočnejše, kar je verjetno vključevalo Nsundi, Mbata, Mpangu in morda Kundi in Okanga. Južno od njih je bila Mpemba, ki se je raztezala od današnje Angole do reke Kongo. Vključevala je različna kraljestva, kot sta Mpemba Kasi in Vunda. Na zahodu čez reko Kongo je bila konfederacija treh majhnih držav; Vungu (njegov vodja), Kakongo in Ngoyo.
Kraljevina Kongo je bila ustanovljena v 14. stoletju in je prevladovala v zahodni regiji. Imperij Mwene Muji je bil ustanovljen okoli jezera Mai-Ndombe. Iz depresije Upemba sta se v 15. in 17. stoletju pojavila cesarstvo Luba in cesarstvo Lunda, ki sta spoštljivo prevladovala v vzhodni regiji.
Svobodna država Kongo (1877–1908)
Belgijsko raziskovanje in upravljanje sta potekala od 1870 do 1920. Prvič ga je vodil Henry Morton Stanley, ki se je svojih raziskav lotil pod pokroviteljstvom belgijskega kralja Leopolda II. Vzhodne regije predkolonialnega Konga so močno prizadele nenehne plenitve sužnjev, predvsem arabsko-svahilskih trgovcev s sužnji, kot je bil zloglasni Tippu Tip, ki ga je Stanley dobro poznal.The East African slave trade . BBC World Service: The Story of Africa; accessed 2 December 2017.
Leopold je načrtoval, kaj naj bi Kongo postal kolonija.Keyes, Michael. The Congo Free State – a colony of gross excess. September 2004. V zaporedju pogajanj je Leopold, ki je v vlogi predsednika vodilne organizacije Association Internationale Africaine trdil, da ima humanitarne cilje, dejansko igral enega evropskega tekmeca proti drugemu.
Kralj Leopold je uradno pridobil pravice do ozemlja Konga na Berlinski konferenci leta 1885 in ozemlje je postalo njegova zasebna last. Poimenoval jo je Svobodna država Kongo. Leopoldov režim je začel z različnimi infrastrukturnimi projekti, kot je gradnja železnice, ki je vodila od obale do glavnega mesta Leopoldville (danes Kinšasa), ki je trajala osem let.
V svobodni državi so kolonisti prisilili lokalno prebivalstvo v proizvodnjo gume, za katero sta širjenje avtomobilov in razvoj gumijastih pnevmatik ustvarila rastoči mednarodni trg. Prodaja gume je Leopoldu prinesla bogastvo, s katerim je zgradil več stavb v Bruslju in Ostendeju v čast sebi in svoji državi. Da bi uveljavili gumijaste kvote, je bila poklicana Force Publique, ki je prakso rezanja okončin domačinom določila kot stvar politike.Fage, John D. (1982). The Cambridge history of Africa: From the earliest times to c. 500 BC , Cambridge University Press. p. 748;
Pod Svobodno državo Kongo so bile zasebni industriji podeljene koncesije, ki so podelile monopol nad nasiljem in črpanjem virov. Najbolj nasilna od teh koncesijskih regij so bile okoliške plantaže kavčuka. Koncesijske regije so se povezale z vasmi in zaposlovale lokalne poglavarje za pomoč pri uveljavljanju strogih kvot. Neupoštevanje ali izpolnjevanje kvot je povzročilo ugrabitev družine, odkupnino, dokler kvote ne bi bile izpolnjene, ali fizično nasilje. Nasilje so izvajali vaški stražarji, evropske milice, zaposlene za zagotavljanje zbiranja. Ti stražarji so bili popolnoma nekaznovani za nasilje, brez ustreznega nadzora pa so bili znani po tem, da so ubijali in jedli neuspešne delavce.
V letih 1885–1908 je zaradi izkoriščanja in bolezni umrlo na milijone Kongovcev. Na nekaterih območjih se je prebivalstvo dramatično zmanjšalo – ocenjeno je, da so spalna bolezen in črne koze pobile skoraj polovico prebivalstva na območjih, ki obkrožajo spodnji del reke Kongo.
Novice o zlorabah so začele krožiti. Leta 1904 je britanska vlada naročila britanskemu konzulu v Bomi v Kongu, Rogerju Casementu, naj zadevo razišče. Njegovo poročilo, imenovano Casement Report, je potrdilo obtožbe o humanitarnih zlorabah. Belgijski parlament je prisilil Leopolda II., da je ustanovil neodvisno preiskovalno komisijo. Njegove ugotovitve so potrdile Casementovo poročilo o zlorabah in ugotovile, da se je prebivalstvo Konga v tem obdobju »zmanjšalo za polovico«. Natančno ugotoviti, koliko ljudi je umrlo, je nemogoče, saj natančnih evidenc ni.
Belgijski Kongo (1908–1960)
Leta 1908 se je belgijski parlament kljub začetni nenaklonjenosti uklonil mednarodnemu pritisku (zlasti Združenega kraljestva) in prevzel Svobodno državo od kralja Leopolda II. 18. oktobra 1908 je belgijski parlament glasoval za priključitev Konga kot belgijske kolonije. Izvršna oblast je pripadla belgijskemu ministru za kolonialne zadeve, ki mu je pomagal kolonialni svet (Conseil Colonial) (oba s sedežem v Bruslju). Belgijski parlament je izvajal zakonodajno oblast nad Belgijskim Kongom. Leta 1923 se je kolonialna prestolnica preselila iz Bome v Léopoldville, približno 300 kilometrov naprej navzgor v notranjost.
Prehod iz Svobodne države Kongo v Belgijski Kongo je bil prelom, vendar je imel tudi veliko stopnjo kontinuitete. Zadnji generalni guverner Svobodne države Kongo, baron Théophile Wahis, je ostal na položaju v Belgijskem Kongu in večina uprave Leopolda II. z njim. Odpiranje Konga ter njegovih naravnih in mineralnih bogastev belgijskemu gospodarstvu je ostalo glavni motiv za kolonialno širitev – vendar pa so druge prioritete, kot sta zdravstvo in osnovno izobraževanje, počasi pridobivale na pomenu.
Kolonialni upravitelji so vladali ozemlju in obstajal je dvojni pravni sistem (sistem evropskih sodišč in sistem avtohtonih sodišč, tribunaux indigènes). Domorodna sodišča so imela le omejena pooblastila in so ostala pod trdnim nadzorom kolonialne uprave. Belgijske oblasti niso dovolile nobene politične dejavnosti v Kongu in Force Publique je zatrla vse poskuse upora.
Belgijski Kongo je bil neposredno vpleten v obe svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno (1914–1918) se je začetni spopad med Force Publique in nemško kolonialno vojsko v Nemški vzhodni Afriki spremenil v odprto vojno s skupno anglo-belgijsko-portugalsko invazijo na nemško kolonialno ozemlje v letih 1916 in 1917 med vzhodnoafriške kampanje. Force Publique je dosegla opazno zmago, ko je septembra 1916 pod poveljstvom generala Charlesa Tombeurja po hudih bojih vkorakala v Tabora.
Po letu 1918 je bila Belgija za sodelovanje Force Publique v vzhodnoafriški kampanji nagrajena z mandatom Lige narodov nad nekdanjo nemško kolonijo Ruanda-Urundi. Med drugo svetovno vojno je Belgijski Kongo predstavljal ključni vir dohodka za belgijsko vlado v izgnanstvu v Londonu, Force Publique pa je ponovno sodelovala v zavezniških akcijah v Afriki. Belgijske kongovske sile pod poveljstvom belgijskih častnikov so se borile predvsem proti italijanski kolonialni vojski v Etiopiji v Asosi, Bortaï in Saïo pod generalmajorjem Auguste-Eduardom Gilliaertom.
Osamosvojitev in politična kriza (1960–1965)
Maja 1960 je na parlamentarnih volitvah zmagalo naraščajoče nacionalistično gibanje Mouvement National Congolais, ki ga je vodil Patrice Lumumba. Lumumba je 24. junija 1960 postal prvi predsednik vlade Republike Kongo. Parlament je za predsednika izvolil Josepha Kasa-Vubuja iz stranke Alliance des Bakongo (ABAKO). Druge stranke, ki so se pojavile, so bile Parti Solidaire Africain, ki jo je vodil Antoine Gizenga in Parti National du Peuple, ki sta jo vodila Albert Delvaux in Laurent Mbariko.
Belgijski Kongo je dosegel neodvisnost 30. junija 1960 pod imenom République du Congo ('Republika Kongo'). Kmalu zatem, 15. avgusta 1960, je tudi sosednja francoska kolonija Srednji Kongo pridobila neodvisnost in sprejela isto ime, 'Republika Kongo.' Da bi se izognili zmedi med obema, je nekdanji Belgijski Kongo postal znan kot Demokratična republika Kongo (DR Kongo), medtem ko je nekdanja francoska kolonija obdržala ime Republika Kongo (Kongo).