thumb|right|190px|Pastorka in bela žena, založba Ajda, 2005
Pastorka in bela žena je priredba slovenske ljudske pripovedke. Po ljudskih motivih sta jo priredila Jasna Branka Staman in Saša Pergar, ilustrirala jo je Mojca Cerjak. Kot podlaga jim je služila zbirka Oskarja Hudalesa, Zlati krompir, iz leta 1973. Pripovedka Pastorka in bela žena je izšla kot samostojna knjiga v zbirki Iz zibelke leta 2005, pri založbi Ajda, Murska Sobota.
Povzetek vsebine Bele žene, najlepša bitja pod soncem, so prebivale na skritih krajih daleč od ljudi in prihajale na travnate planjave Pohorja.
Na pobočju Pohorja je živel kmet z dvema hčerama: eno pravo, drugo le pastorko. Prava hči je imela vsega na pretek, za delo se ni zmenila, vseeno pa se je stalno pritoževala. Pastorka je za razliko od nje poprijela za vsako delo in znala živeti skromno. Med drugim je skrbela tudi za ovce, ki jih je vestno pasla po samotnih planjavah.
Nekega dne je med pašo ovc pričela jokati, ker se ji je košček črnega kruha, ki ga je imela s seboj, zakotalil po bregu navzdol. Prijazen glas jo je potolažil – bila je žena v belem. Povabila jo je v svojo leseno kočo. Ponudila ji je bel in črn kruh. Pastorka je izbrala črnega, dobila pa belega. Nato je na izbiro dobila mleko in prežganko. Skromna deklica se je odločila za prežganko, vendar ji je žena nalila mleka. Kot zadnje je bilo pastorki ponujeno še prenočišče na slami ali na pernici. Izbrala je seveda slamo, a na koncu je spala na pernici.
Zjutraj so pastorko na mizi pričakali žganci in ko se je najedla, ji je bela žena počesala dolge črne lase ter ji na glavo poveznila zlato kronico. Ko se je pastorka vrnila domov, je njeno polsestro prevzela zavist. Tako zelo si je želela kronice, da se je oblekla v stare cunje, odšla na pašo, tam sedela, jokala in čakala na belo ženo. Tako kot pastorki, je bela žena tudi tej deklici ponudila bel in črn kruh, prežganko in mleko, pernico in slamo. Razvajenka je v vseh ponudbah izbrala imenitnejšo stvar, dobila pa je tisto skromnejšo. Zjutraj je bilo dekle jezno in nezadovoljno, zato tudi ni pustilo, da bi ji kdo česal lase. Bela žena je razkrinkala njene namere in jo brez kronice nagnala iz svoje koče.
Doma je kmetova prava hči vzela kronico pastorki, le-ta pa je ob naslednji paši vse povedala beli ženi. Žena ji je obljubila, da bo kronica kmalu spet pri njej, takrat pa naj jo brž spravi v skrinjo. Kronica je na glavi razvajenke počrnela, zato jo je vrnila polsestri.
Pastorka se je dobro omožila in ni več živela v pomanjkanju, kajti v skrinji je imela zlato kronico. Menda pa po pohorskih gozdovih še danes tava dekle, ki išče belo ženo, da bi ji odpustila napuh in vrnila lepoto.
Analiza obravnavane pripovedke po Brunu Bettelheimu
Ljudska pripovedka je po izvoru ljudska besedna umetnost (slovstvena folklora, ljudsko slovstvo), po vsebini pa leposlovna literatura. Pripovedke so ohranile rahlo vez z resničnostjo (revščina, položaj pastorke, živina pri skoraj vsaki družini), kar jih razlikuje od pravljic, večkrat vsebujejo verjetno, poučno vsebino, in moč jim je določiti kraj in čas dogajanja.
Pastorka in bela žena je berljiva pripovedka, ki vsebuje prvine pravljičnih elementov - stopnjuje napetost (kaj se bo zgodilo, ko pastorka odide z belo ženo), ima zaplet (kmetova prava hči želi kronico) in razplet je, kot se za tovrstne zgodbe spodobi, srečen (kmetova prava hči postane grda, pastorka pa se doro omoži in ji nikoli ničesar ne manjka). Prav tako v njej najdemo značilen pravljičen začetek (»Bilo je v starih časih, ko je svet še bival v sožitju in je bilo Pohorje zemeljski raj.«), ki namiguje, da se to, kar sledi, ne bo nanašalo na tukaj in zdaj, ki ju poznamo. Takšen začetek pravzaprav umesti zgodbo v pravljični čas: v davne čase, ko še ni bilo vojn, spopadov, izgredov in podobnih nemirov. Gre torej za stanje duha in ne za umestitev v čas zunanje resničnosti. V nadaljevanju se začnejo vrstiti dogodki, ki pokažejo, da običajna logika in vzročnost ne veljata (pojavi se bela žena, pastorka dobi kronico, kmetova prava hči postane grda in kronica na njeni glavi počrni, pastorkini družini ničesar ne primankuje, ker ima v skrinji čudežno kronico). Nenavadni dogodki (stik z belo ženo, čudežna kronica) in najbolj daljni (gošča, gost in temačen gozd), a vseeno najbolj domači kraji, o katerih govori pripovedka, namigujejo na potovanje v globino naše duševnosti, v deželo nezavednega. Kljub preprostem začetku in nerealnim dogodkom v nadaljevanju (pojavi se bela žena, kronica ima nadnaravno moč), se rdeča nit zgodbe ne izgubi. Ko so vse otrokove fantazije o izpolnitvi želja poosebljene v dobri vili (bela žena), vse njegove uničevalne želje v hudobni polsestri, strahovi v očimu (pastorka bo fizično kaznovana, če se ovcam kaj zgodi) - takrat lahko otrok začne urejati svoje protislovne težnje in je tako vse manj na milost in nemilost prepuščen neobvladljivemu kaosu.
Pripovedka Pastorka in bela žena pripoveduje o mučnem tekmovanju med polsestrama, o izpolnjenih željah, o resnični kreposti, ki je prepoznavna, četudi je preoblečena v staro in raztrgano obleko, o kaznovanem zlu in poplačani kreposti. Zgodba ni zapletena in je primerna predvsem za otroke do 9. leta starosti. Obsega namreč le nekaj več kot deset strani, stavki so kratki in jasni, vsebina ne preveč zahtevna in nosi jasno primarno sporočilo oz. vzgojni in moralni koncept - na koncu vsak dobi tisto, kar si zasluži.
Pripovedovalec: tretjeosebni ali vsevedni
Književni prostor: Pohorje
Književni čas: opredeljen kot stari časi, ko je svet še bival v sožitju in je bilo Pohorje zemeljski raj
Književne osebe: glavne: pastorka bela žena stranske: kmetova prava hči kmet mati
Tematika: družinska - odnosi in razmere v družini (pastorka je zapostavljena, prava hči ima vsega na pretek) socialna - razmerje med ubogimi (pastorka) in premožnimi (pastorkina polsestra, na neki način tudi dobre žene)
Tema: Bela žena ravna podobno kot narava in vse naravne sile. Če so naši nameni dobri (pastorka), bo tudi ona dobra do nas. Če pa jo v svojem pohlepu izkoriščamo in jo želimo oropati njenega bogastva (kmetova prava hči), se nam maščuje in nas celo uniči.
Simbolika barv: Bela barva (bela žena, bel kruh, bela obleka) velja za barvo novega, čistega, prvotnega. Je barva duše, proste telesa, duha, neobremenjenega s snovmi in barva bistvenega hranjenja, materinega mleka. Kjer je belo, je vse nepopisano. Bela je obljuba, da je dovolj hrane, da se stvari začenjajo na novo, da bo praznina napolnjena. Prav tako je simbol dneva in luči, vedenja, znanja, videnja, polne in najvišje zavesti, veselja, sreče, radosti, življenja, božanstva. Črna barva (počrnela kronica, črn kruh) je simbol ali podoba noči in teme, nevednosti, slepote, nezavesti ali nezavedanosti, žalosti, trpljenja, smrti, zla. Črna je obljuba, da boš kmalu zvedel, česar še ne veš.
Sporočilo: Dobrota je poplačana. Kakršen si sam do drugih, takšni so tudi drugi do tebe.
Značilnosti ljudskega slovstva v povezavi z obravnavano pripovedko
anonimnost - avtor ni imenovan, besedilo so tvorili nadarjeni posamezniki iz ljudstva (Pastorka in bela žena v izvirniku nima avtorja - ima ga le priredba) ustno izročilo - besedilo se je prenašalo iz ust do ust s pripovedovanjem posamezne slogovne značilnosti ljudska števila - 3 ponudbe deklicama (črn ali bel kruh, prežganka ali mleko, slama ali pernica) ponavljanje besed - pastorka, bela žena pomanjševalnice - deklica, kronica okrasni pridevki - veter je pasel meglice, temna nevihta, božji mir, milo petje, mrmranje vode čudežna dejanja - kronica počrni, kmetova prava hči postane grda osebe so tipi (nimajo imen) - pastorka, bela žena, kmet, kmetova prava hči
Interpretacija literarnih likov
Pastorka je glavni literarni lik v obravnavani pripovedki. Je izredno pozitivna oseba, ki jo odlikujejo poštenost, skromnost, delavnost in hvaležnost - še kako pomembne vrline. Imela je dolge črne lase, spala je v kuhinji ob ognjišču na slami, jedla črn kruh in ob vsem delu, ki so ji ga naložili, skrbela še za ovce. Velikokrat je na paši pela, celo takrat, ko ji je bilo tesno pri srcu. Pastorka je bila kot tujka, ki se je vtihotapila v družino. Ostali družinski člani so jo zanemarjali in poniževali. Pastorki je bilo ob vsem tem zelo hudo, saj ni naredila ničesar, kar bi opravičevalo njihovo ravnanje, razen tega, da je izgubila očeta. Vse, kar si je deklica želela, je vsaj malo topline, spoštovanja in nekaj lepih besed. Veliko otrok se počuti odrinjene, morda včasih kar nezaželene. S pomočjo takšnih zgodb spoznajo, da se na koncu dobro delo, prijaznost, skromnost in podobno vendarle izplača. Za vsakim dežjem namreč prej ali slej posije sonce.
Bele žene so v pripovedki predstavljene kot nekakšne dobre vile, ki morda malo spominjajo na mitološka bitja, rojenice in sojenice. Bile naj bi najlepša bitja pod soncem, imele dolge svilene lase in bele obleke. Živele so na skritih krajih daleč od ljudi - le v nočeh je bilo moč slišati njihovo milo petje in smeh. Prikazane so kot prijazne in ustrežljive žene, a le do tistih, katerih nameni so dobri. C. P. Estés pravi, da vile v pravljicah predstavljajo globok utrip modrosti v psihični kulturi (podobno tudi škratje, punčke, gnomi). Vselej delajo in se pri tem ne utrudijo. Gre za notranjega duha žensk - glas notranjega razuma, notranje vedenje in notranjo zavest.
Kmetova prava hči je bila, tako kot njena polsestra, lepa mladenka. Imela je vsega na pretek, a vseeno se je nenehno pritoževala. Za delo ni nikoli poprijela. Lepotičila se je pred ogledalom, se po cele dneve pretegovala, jedla bel kruh in spala na mehkih pernicah. Živela je kar se da lagodno. Po mnenju Clarisse Pinkole Estés, polsestra predstavlja nerazvite, a hujskaško krute in senčne prvine psihe (pozitivne ali negativne), vidike, ki jih ego izžene v temo kot nezaželene in nekoristne. Polsestro lahko razumemo tudi kot bitje, ki ga kultura, v kateri ženska živi, vstavi v njeno psiho.
Kmet oz. pastorkin očim v pripovedki nastopa kot stranski lik. Kljub temu, da mu je namenjenih le nekaj stavkov, bralec lahko začuti negativizem omenjenega lika. Kmet je namreč podcenjeval pastorko oz. poveličeval svojo pravo hčer, bil strog, jezljiv in nesramen. Otroci velikokrat sanjarijo o maščevanju staršem, predvsem v obdobju, ko izstopijo iz ojdipske faze in niso več popolnoma odvisni od očeta in matere. Seveda se otrok zaveda, da so takšne misli zelo krivične, saj so konec koncev starši tisti, ki mu dajejo vse potrebno za preživetje. Zato se v pravljicah pojavi lik mačehe ali očima - oba dovolj spominjata na starša, pa vendar sta izpodrinila pravo mater oz. očeta. Gre za lik malopridnega vsiljivca, kjer nimamo razloga za krivdo in občutek strahu pred kaznijo, če se mu maščujemo - ta oseba si to očitno zasluži. V mnogih modernih zgodbah je otrok sposobnejši in razumnejši od staršev, kaj šele od mačehe in očima.
Motivno-tematske povezave, primerjava z drugimi literarnimi deli
V nadaljevanju so izpostavljeni in razloženi glavni motivi, ki se pojavljajo v pripovedki Pastorka in bela žena. Hkrati so naštete tudi nekatere pravljice iz slovenske in tuje literature, ki se z omenjenimi motivi povezujejo.
Veliko besedil za otroke nadomešča odnose med brati in sestrami z odnosi med polbrati in polsestrami. To je najverjetneje sredstvo, s katerim želijo pojasniti in hkrati opravičiti sovražnost, za katero si želimo, da je pravi bratje in sestre ne bi poznali. Tekmovalnost med brati in sestrami je vsesplošna in naravna, ker je to pač negativna posledica takih sorodstvenih vezi. Skoraj vedno je polbrat, polsestra ali najmlajši tisti, iz katerega se ostali norčujejo, ga ponižujejo, silijo delati (tako so ravnali s pastorko). Zgodbe, ki vsebujejo te vrste tekmovalnost so: Pepelka (Jacob in Wilhelm Grimm) - Pepelko njeni sebični polsestri ponižujeta in silita delati najbolj umazana dela. Celo na ples, kjer naj bi si princ izbral nevesto, mačeha dovoli le svojima pravima hčerama.