thumb|300px|Ognjenik Mahameru na Javi v Indoneziji thumb|300px|Stratovulkan Mount Rainier jugovzhodno od Seattla Ognjeník (tudi vulkán) je geološka površinska oblika, ki se največkrat pojavlja kot gora ali hrib. Nastane zaradi akumulacije magmatskega materiala, izbruhanega iz notranjosti Zemlje zaradi tamkajšnjih pritiskov. Ognjenik ima lahko poleg najbolj znane stožčaste oblike tudi zelo položna pobočja, ki tvorijo vzpetino v obliki ščita, ali pa je celo popolnoma raven.
Velika večina ognjenikov se nahaja pod morsko gladino. V preteklih 10.000 letih je bilo na Zemlji dejavnih 1511 ognjenikov, od katerih jih je v času dokumentirane zgodovine bruhalo 539. Vsako leto pa je ognjeniško aktivnost moč opaziti pri približno 50 do 60 vulkanih. Ognjeniški izbruhi predstavljajo veliko naravno nevarnost za okoliško prebivalstvo, in sicer zaradi tokov lave ali padajočega pepela, pa tudi strupenih plinov.
Vsi ognjeniki nastajajo z akumulacijo (usedanjem) magme, ki izbruhne iz odprtin v površini Zemlje, ognjeniških dimnikov. Ti lahko tvorijo tudi celotno ognjeniško verigo.
Material, ki kasneje izbruhne, je ustvarjen globoko pod površino v zgornjem delu plašča, včasih pa tudi v bazi Zemljine skorje, navadno pri globinah med 80 in 100 kilometri pod površjem. Ko se delci magme oblikujejo na takšnih globinah, se prično dvigovati. Ta proces v celoti še ni poznan, vsekakor pa temelji na razliki gostot med tekočo magmo in okoliškimi trdnimi kamninami. Prva se pri dvigovanju združuje v večje delce, ki potujejo do površine. Slednje ne prehajajo postopoma in zmerno, pač pa se poprej zbirajo v zbiralniku, imenovanem magmatsko ognjišče, tudi ognjeniški kotel; ko je ta napolnjen in se v njem ustvari dovolj velik pritisk, se material z izbruhom prebije na površje. Izbruhane snovi se v veliki meri odložijo v okolici odprtine (dimnika), kar je osnova za vzpetino.
Etimologija Beseda vulkan je povzeta iz sodobnih evropski jezikov: nemško Vulkan, italijansko vulcano, volcano, francosko volcan. Beseda je sodobni pomen "ognjenik" pridobila v 16. stol. Izhaja iz imena Vulcano, vulkanskega otoka v Eolskem otočju v Italiji. Otok je dobil ime po Vulkanu, bogu ognja v Rimski mitologiji. Veda o vulkanih se imenuje vulkanologija.
Tektonika plošč
thumb|300px|Ognjeniške aktivnosti na različnih točkah zemeljskega površja
Večina ognjenikov se razporeja po določenem znanem redu, in sicer na robovih oziroma stikih tektonskih (litosferskih) plošč. Zraven tega obstajajo pomembne izjeme, tako imenovane vroče točke, ki se pojavljajo na naključnih lokacijah daleč od robov plošč.
Vzrok za razporejenost ognjenikov po površini Zemlje ni bil znan vse do šestdesetih let 20. stoletja, ko je bila uveljavljena teorija o tektonskih ploščah. Govori o nekaj več kot deset ploščah, katerih debelina se giblje med 50 in 150 kilometri, umeščene pa so plavajoče na bolj vročih predelih zemeljske skorje. Te plošče se na svojih robovih bolj ali manj stikajo; prihaja do postopnega razmikanja plošč (divergenca), primikanja (konvergenca) ali vzporednega drsenja.
Ognjeniki divergentnih prelomnic
Divergentna prelomnica poteka ob robu dveh plošč, ki se ena od druge odmikata. Ob tem prihaja do večjih odprtin, skozi katere bruha magma, ta pa s svojim nalaganjem ustvarja gorske (večinoma oceanske) hrbte. To so večinoma neeksplozivni ognjeniki, ki z bazaltno lavo polnijo prostor med obema ploščama. Večina jih bruha pod morsko gladino, izjema pa so rezultati ognjeniške aktivnosti na Islandiji (tudi ti ognjeniki so bili nekoč potopljeni) ter v Vzhodni Afriki. Med drugim je posledica takšne ognjeniške akumulacije magme otočje Galapagos.
Ognjeniki konvergentnih prelomnic
Konvergentna prelomnica je stik dveh litosferskih plošč, ki se primikata ena k drugi. Težja plošča, ki tone pod drugo, povzroča pritiske in trenja v notranjosti skorje, kar povzroči silo, potrebno za izbruh magme. Vulkani takšnega izvora, katerih aktivnosti so eksplozivne narave, stojijo večinoma na kopnem in zaradi tega njihovi izbruhi sestavljajo kar 80 odstotkov spiska vseh dokumentiranih izbruhov, kljub temu da je tega nastanka predvidoma le 15 odstotkov vseh izbruhov. Tipični primeri so vulkani v Pacifiškem ognjenem obroču, na primer Kaskadni vulkani ali Japonski arhipelag ali indonezijski Sundski lok.
Vroče točke
Nekatera področja ognjeniških aktivnosti stojijo daleč od vsakega roba tektonske plošče; imenujejo se vroče točke. Po predvidevanjih nastajajo na mestih, kjer se pod premikajočo ploščo nahajajo stalni viri visokih temperatur, ki povzročajo taljenje in konvekcijo ter ognjeniško aktivnost. Podmorske vroče točke so praviloma neeksplozivne narave, kopenske pa so lahko tako eksplozivne kot neeksplozivne. Po Zemljinem površju je najti 40 ali 50 vročih točk, izmed katerih sta bolj znani Yellowstone in Havaji.
Razpad kontinenta (rifting) V notranjosti celine se lahko razvije vztrajno dviganje vročih kamnin, kar lahko vodi do razpokanja. Za zgodnjo fazo razpada so značilni poplavni bazalti, ki lahko napredujejo do točke, ko se tektonska plošča popolnoma razcepi. Med dvema polovicama razcepljene plošče se razvije divergentna prelomnica. Vendar pa razpad pogosto ne uspe popolnoma razcepiti kontinentalne litosfere (na primer v avlakogenu) in za neuspešne razpoke pa so značilni vulkani, ki izbruhnejo neobičajno alkalno lavo ali karbonatite. Primeri vključujejo vulkane Velikega tektonskega jarka.
Značilnosti vulkanov
Najpogosteje si vulkan predstavljamo kot stožčasto gora, ki iz kraterja na vrhu bruha lavo in strupene pline. Vendar so značilnosti vulkanov veliko bolj zapletene, njihova zgradba in obnašanje pa sta odvisna od številnih dejavnikov. Nekateri vulkani imajo neravne vrhove, ki jih tvorijo lavne kupole in ne pa krater na vrhu, drugi pa imajo krajinske značilnosti, kot so masivne planote. Ognjeniški dimniki, ki bruhajo vulkanski material (vključno z lavo in pepelom) in pline (predvsem paro in magmatske pline), se lahko razvijejo kjerkoli na površju in lahko povzročijo manjše stožce. Druge vrste vulkanov vključujejo kriovulkane (ali ledene vulkane), zlasti na nekaterih lunah Jupitra, Saturna in Neptuna; in blatne vulkane, ki so tvorbe, ki jih pogosto ne povezujemo z magmatsko aktivnostjo. Aktivni blatni vulkani imajo običajno nižje temperature od temperatur magmatskih vulkanov, razen kadar je blatni vulkan dejansko ognjeniški dimnik magmatskega vulkana.
Ognjeniški dimniki
Ognjeniški dimniki oz. kamini so ravni, linearni zlomi skozi katere bruha lava.
Ščitasti ognjeniki
Ščitasti ognjeniki so ognjeniške vzpetine, ki so nastale z izjemno velikimi količinami neeksplozivno izbruhanega materiala in imajo značilna položna pobočja; ta ustvarjajo obliko velikega izbočenega ščita. Na splošno ne eksplodirajo katastrofalno, za njih pa so značilni razmeroma nežni efuzivni izbruhi. Ker nizko vizkozna magma običajno vsebuje malo kremena, so ščitasti vulkani pogostejši v oceanskih kot v celinskih okoljih. Havajska vulkanska veriga je vrsta ščitastih stožcev, pogosti pa so tudi na Islandiji. Lep primer ščitnega ognjenika je havajski Mauna Loa, ki je od svojega vznožja na dnu Tihega oceana visok 9000 metrov, širok pa 120 kilometrov.
Vulkanska kupola
Vulkanske kupole se gradijo s počasnimi izbruhi visko viskozne lave. Včasih nastanejo v kraterju prejšnjega vulkanskega izbruha, kot v primeru gore Svete Helene, lahko pa nastanejo tudi neodvisno, kot je to v primeru Lassen Peak. Tako kot stratovulkani lahko povzročijo eksplozivne izbruhe, vendar lava na splošno ne teče daleč od dimnika.
Pepelni stožci sličica|Vulkan Izalco, najmlajši vulkan v Salvadorju. Izalco je skoraj neprekinjenobruhal od leta 1770 (ko je nastal) do leta 1958 in si pridobil vzdevek "Svetilnik v Pacifiku".
Pepelni stožci so mnogo manjši vulkani, nastali iz manjših delcev piroklastičnih snovi, izbruh pa je mnogokrat le enkraten. Njihove višine variirajo med 30 in 400 metri. Ti stožci lahko nastanejo tudi na pobočju ali v bližini ognjenikov drugačnega tipa..
Stratovulkani
Stratovulkani, znani tudi pod imenom sestavljeni ali kompozitni ognjeniki, so mešanica različnih izbruhanih materialov, ki se nalagajo v več plasteh in povišujejo vzpetino. Ta vzpetina lahko v eksploziji izgubi svoj vrh, v nastali kotanji pa se po novih izbruhih lahko oblikuje gomila strjene magme, imenovana ognjeniška kupola (Sv. Helena, ZDA). Vulkani takšnega tipa so glede na zunanjo obliko najbolj znani ognjeniki, kot npr. Fuji na Japonskem in Mayon na Filipinih.
Pepel, ki nastane ob eksplozivnem izbruhu stratovulkanov, je zgodovinsko predstavljal največjo vulkansko nevarnost za civilizacije. Lava stratovulkanov vsebuje več kremena in je zato veliko bolj viskozne kot lava iz ščitastih ognjenikov. Lave z visoko vsebnostjo kremena vsebujejo tudi več raztopljenega plina. Kombinacija je smrtonosna in spodbuja eksplozivne izbruhe, ki proizvajajo velike količine pepela, pa tudi piroklastične sunke, kot je tisti, ki je leta 1902 uničil mesto Saint-Pierre na Martiniku. Stratovulkani so tudi bolj strmi od ščitastih ognjenikov z nakloni 30–35°, njihova ohlapna tefra pa je material za nevarne lahare. Veliki koščki tefre se imenujejo vulkanske bombe. Večje bombe lahko merijo več kot 1,2 metra in tehtajo več ton.Berger, Melvin, Gilda Berger, and Higgins Bond. "Volcanoes-why and how ." Why do volcanoes blow their tops?: Questions and answers about volcanoes and earthquakes. New York: Scholastic, 1999. 7. Print.
Supervulkani
Supervulkan je vulkan, ki izbruhnil enkrat ali večkrat, in je proizvedel več kot 1.000 km3 vulkanskih depozitov v enem eksplozivnem dogodku. Do takšnih izbruhov pride, ko se v katastrofalnem izbruhu, ki ustvari kaldero, izprazni zelo veliko magmatsko ognjišče polno kremenčeve magme bogate s plinom.
Supervulkan lahko povzroči opustošenje v celinskem merilu. Takšni vulkani lahko zaradi velikih količin žvepla in pepela, ki se sproščajo v ozračje, še dolga leta po izbruhu močno ohladijo celotno atmosfero planeta. So najnevarnejša vrsta vulkana. Primeri vključujejo kaldero Yellowstone v Narodnem parku Yellowstone in kaldero Valles v Novi Mehiki (obe v zahodni ZDA); Taupō na Novi Zelandiji; Jezero Toba na Sumatri, Indonezija; in krater Ngorongoro v Tanzaniji. Na srečo so izbruhi supervulkanov zelo redki dogodki, čeprav je zaradi ogromnega območja, ki ga pokrivajo in kasnejšega prikritja pod vegetacijo in ledeniškimi usedlinami, supervulkane težko geološko identificirati brez natančnega geološkega kartiranja.
Drugo Ognjenik ob razpoki se pojavi tam, kjer magma prodre na površje skozi vrsto navpičnih razpok v Zemljini skorji, ki so nastale zaradi razmikanja tektonskih plošč.
Ognjenik iz pepela in žlindre je stožčasti ognjenik.
Razvejeni ognjenik so ognjeniki, ki imajo poleg izbruha iz glavnega kraterja tudi stranske kanale iz katerih izteka lava.
Kaldere so okrogle ali ovalne nižinske površine, ki jih obdaja višji obroč kamnin (vzpetin). Njihov nastanek je povezan bodisi z eksplozivno odstranitvijo vrha ognjenika, bodisi s podorom, ki je nastal zaradi praznine v ognjeniškem kotlu ter pomanjkanja podpore površinskim plastem. Rezultat je kotanja, ki jo obdajajo nekdanja pobočja vzpetine. V takšni kotanji lahko nastane jezero ali pa zraste nova vzpetina, ki priča o nadaljnji aktivnosti ognjenika po prvotnem podoru. Izbruhi, ki povzročijo kaldere, so najmočnejši in najnevarnejši, njihove usedline je moč zaslediti v več tisoč kilometrov oddaljenih krajih. Kaldera je tako nastala na grškem vulkanskem otoku Santorini ter na področju severnoameriških ognjenikov Yellowstone in Mazama (jezero Crater Lake). V kalderi lahko nastanejo sekundarni kalderski ognjeniki.