Pariz () je glavno mesto in daleč največje mesto Francije. Z ocenjeno populacijo 2.048.472 prebivalcev januarja 2025 na območju več kot 105 km² je Pariz četrto najbolj naseljeno mesto v Evropski uniji in 30. najbolj gosto naseljeno mesto na svetu (2022), medtem ko ima metropolitanski Veliki Pariz (Métropole du Grand Paris) skoraj 7 milijonov ljudi. Pariz je že od 17. stoletja eno največjih svetovnih finančnih diplomatskih, kulturnih, trgovinskih, modnih, gastronomskih in intelektualnih središč. Zaradi svoje vodilne vloge v umetnosti in znanosti ter zelo zgodnjega sistema ulične razsvetljave je v 19. stoletju postalo znano kot »mesto svetlobe«. Tako kot London so ga pred drugo svetovno vojno včasih imenovali tudi prestolnica sveta.
Mesto Pariz je središče regije Île-de-France ali Pariške regije s prebivalstvom, ki je imelo januarja 2023 uradno ocenjeno število prebivalcev 12.271.794, kar predstavlja približno 19 % prebivalstva Francije. Pariška regija je imela leta 2021 nominalni BDP v višini 765 milijard EUR (1,064 bilijona USD po prilagoditvi za PKM), kar je najvišji BDP v Evropski uniji. Po podatkih Economist Intelligence Unit Worldwide Cost of Living Survey je bil Pariz leta 2022 mesto z devetimi najvišjimi življenjskimi stroški na svetu.
Pariz je glavno železniško, cestno in zračno prometno središče, ki ga oskrbujeta dve mednarodni letališči: letališče Charles de Gaulle (drugo najbolj prometno letališče v Evropi) in letališče Orly. Sistem mestne podzemne železnice, pariški metro, odprt leta 1900, dnevno oskrbi 5,23 milijona potnikov; je drugi najbolj obremenjen sistem podzemne železnice v Evropi za moskovskim metrojem. Gare du Nord je 24. najbolj obremenjena železniška postaja na svetu in najbolj obremenjena zunaj Japonske, z 262 milijoni potnikov v letu 2015. Pariz je še posebej znan po svojih muzejih in arhitekturnih znamenitostih: Louvre je leta 2021 sprejel 2,8 milijona obiskovalcev, kljub dolgim zaprtjem muzejev, ki jih je povzročil virus COVID-19. Musée d'Orsay, Musée Marmottan Monet in Musée de l'Orangerie so znani po svojih zbirkah francoske impresionistične umetnosti in druge ustvarjalnosti 19. stoletja. Pompidoujev center, Musée National d'Art Moderne ima največjo zbirko sodobne umetnosti v Evropi. Številni so muzeji, posvečeni posameznikom: Musée Rodin in Musée Picasso, Musée Delacroix, Musée G. Moreau, nekaterim pisateljem, kot je bil Balzac. Zgodovinsko okrožje ob Seni v središču mesta je od leta 1991 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine; tamkajšnje priljubljene znamenitosti so stolnica Notre Dame na Île de la Cité, ki je po požaru 15. aprila 2019 zdaj zaprta zaradi obnove. Druge priljubljene turistične znamenitosti so gotska kraljeva kapela Sainte-Chapelle, prav tako na Île de la Cité; Eifflov stolp, (poimenovan po avtorju) zgrajen za Pariško svetovno razstavo leta 1889; Grand Palais in Petit Palais, zgrajena za pariško univerzalno razstavo leta 1900; Slavolok zmage na Elizejskih poljanah in grič Montmartre s svojo umetnostno zgodovino in baziliko Sacré-Coeur.
Pariz gosti več organizacij Združenih narodov, vključno z Unescom, in druge mednarodne organizacije, kot so OECD, Razvojni center OECD, Mednarodni urad za uteži in mere, Mednarodna agencija za energijo, Mednarodna zveza za človekove pravice, skupaj z evropskimi organi, kot je Evropska vesoljska agencija, Evropski bančni organ ali Evropski organ za vrednostne papirje in trge.
Nogometni klub Paris Saint-Germain in ragbi klub Stade Français imata sedež v Parizu. Stade de France z 80.000 sedeži, zgrajen za svetovno prvenstvo v nogometu 1998, je severno od Pariza v sosednji občini Saint-Denis. Pariz vsako leto gosti odprto prvenstvo Francije v tenisu za grand slam na rdeči glini Roland Garros. Mesto je gostilo olimpijske igre leta 1900, 1924 in gosti poletne olimpijske igre 2024. V mestu so potekala tudi Svetovna prvenstva v nogometu 1938 in 1998, Svetovno prvenstvo v ragbiju 2007 ter evropska prvenstva UEFA 1960, 1984 in 2016. Vsako leto julija se kolesarska dirka Tour de France konča na Elizejskih poljanah v Parizu.
Etimologija Antični oppidum, ki ustreza sodobnemu mestu Pariz, je sredi 1. st. pr. n. št. prvič omenil Julij Cezar kot Luteciam Parisiorum (Lutecija Parizov), kasneje v 5. st. n. št. pa je izpričan kot Parision, nato leta 1265 kot Pariz. V rimskem obdobju je bil splošno znan kot Lutetia v latinščini in kot Leukotekía v grščini, kar se razlaga bodisi dat izvira iz keltskega korena *lukot- ('miš') bodisi iz *luto- ('močvirje), odvisno od tega, ali je latinska ali grška oblika bližja izvirnemu galskemu imenu.
Ime Pariz izhaja iz njegovih zgodnjih prebivalcev, Parizov (galsko Parisioi), galskega plemena iz železne dobe in rimskega obdobja. O pomenu galskega etnonima ostajajo razprave. Po mnenju Xavierja Delamarra morda izhaja iz keltske korenine pario- ('kotel'). Alfred Holder je ime razlagal kot »ustvarjalci« ali »poveljniki«, tako da ga je primerjal z valižanskim peryffom (gospodar, poveljnik), pri čemer oba verjetno izvirata iz protokeltske oblike, rekonstruirane kot *kwar-is-io-. Druga možnost je Pierre-Yves Lambert, da bi Parisii prevedli kot »ljudje s kopji«, tako da prvi element povežejo s staroirskim carr (kopje), ki izhaja iz prejšnje *kwar-sā. Vsekakor pa ime mesta ni povezano s Parisom iz grške mitologije.
Pariz pogosto imenujejo »mesto svetlobe« (La Ville Lumière), tako zaradi njegove vodilne vloge v dobi razsvetljenstva kot bolj dobesedno, ker je bil Pariz eno prvih velikih evropskih mest, ki je uporabljalo plinsko ulično razsvetljavo v velikem obsegu na svojih bulvarjih in spomenikih. Plinske luči so bile nameščene na Place du Carrousel, Rue de Rivoli in Place Vendome že leta 1829. Do leta 1857 so bili osvetljeni Grand boulevards.Fierro, Alfred, Histoire et Dictionnaire de Paris (1996), page 838 Do leta 1860 je pariške bulvarje in ulice osvetljevalo 56.000 plinskih svetilk.
Zgodovina
Izvor Najzgodnejša arheološka znamenja o stalni naselitvi ozemlja Pariza segajo v čas okoli leta 4200 pred našim štetjem. Parizi, pleme galskih Senonov, znani kot čolnarji in trgovci, so naseljevali ozemlje ob reki Seni od okoli 250 pr. n. št. Rimljani so osvojili ozemlje Pariške kotline leta 52 pr. n. št., s stalno naselitvijo ob koncu tega stoletja na levem bregu Sene, med otokom Île de la Cité in gričem sv. Genovefe (Montagne Sainte-Geneviève). Galo-rimska naselbina Lutetia Parisiorum, kasnejša Lutèce, se je v naslednjih dveh stoletjih precej razširila in postala cvetoče mesto s forumom, palačami, kopališči, templji, gledališči in amfiteatrom. Leta 360 se je preimenovala v Pariz (Paris). Z zlomom Zahodnega rimskega cesarstva in prihodom germanskih plemen v 3. stoletju je mesto začelo propadati in se v začetku 4. stoletja omejilo le še na močno utrjen otok sredi Sene. sličica|left|175px|Grad Louvre iz 15. stoletja (Sijajni horarij vojvode Berrijskega)
Krščanstvo je sredi 3. stoletja našega štetja uvedel sv. Dionizij, prvi pariški škof: po legendi, ko se ni hotel odpovedati svoji veri pred rimskimi okupatorji, so ga obglavili na hribu, ki je postal znan kot Mons Martyrum (latinsko za hrib mučenikov), pozneje Montmartre, od koder je po legendi brez glave hodil proti severu mesta; prostor, kjer je padel in bil pokopan, je postalo pomembno versko svetišče, bazilika Saint-Denis, in tam so pokopani številni francoski kralji.
Klodvik I., prvi kralj iz rodbine Merovingov, je mesto od leta 508 postavil za svojo prestolnico. Ko se je začela frankovska prevlada nad Galijo, je prišlo do postopnega priseljevanja Frankov v Pariz in rodila so se pariška narečja. Utrdba Île de la Cité ni uspela preprečiti plenjenja Vikingov leta 845, vendar je bil strateški pomen Pariza – z njegovimi mostovi, ki so preprečevali prehod ladjam – potrjen z uspešno obrambo v obleganju Pariza (885–886). Zanjo je bil takratni grof Pariza (comte de Paris), Odo iz Francije, izvoljen za kralja Zahodne Franovske.
Ob prihodu Karolingov na oblast v 9. stoletju je bil Pariz malo večje oporišče fevdalne grofije. Njeni grofje so se postopno dvignili na vidno mesto in sčasoma pridobili večjo moč od samega kralja Francie occidentalis. Odo, pariški grof je bil izbran za vzhodnofrankovskega kralja namesto Karla Debelega zaradi slovesa, ki ga je pridobil pri obrambi Pariza v času normanskega obleganja 885-886. Leta 987 je bil pariški grof Hugo Capet izbran za francoskega kralja, z njim pa se je začela tudi dinastija Kapetingov, ki je povišala Pariz vse do glavnega mesta Francije.
Visoki in pozni srednji vek Konec 12. stoletja je bil Pariz pod Filipom Avgustom obdan z obzidjem, pod njim pa je bila sprejeta tudi ustanovna listina Pariške univerze (1200). V tem času je mesto razvilo prostorsko ureditev, ki je vidna še danes: osrednji otok z vladnimi in cerkvenimi ustanovami, levi breg z visokošolskimi ustanovami, desni breg kot trgovsko središče. Svoj položaj je Pariz izgubil v času stoletne vojne, ko so ga osvojili Burgundijci kot zavezniki Angležev, ponovno pridobil pa ob vrnitvi pod francosko krono v času Karla VII. leta 1437. Pariz je postal močno oporišče Katoliške lige med versko vojno, ki je svoj vrh doživela v šentjernejski noči 1572, leta 1594 pa ga je zasedel francoski kralj Henrik IV. V času državljanske vojne sredi 17. stoletja je morala kraljeva družina ob meščanski vstaji pobegniti v Versailles, ki je leta 1682, pod Ludvikom XIV. postal stalna rezidenca francoskih kraljev.
18. in 19. stoletje Število prebivalcev Pariza se je povečalo s približno 400.000 leta 1640 na 650.000 leta 1780. Nov bulvar, Elizejske poljane, je razširil mesto proti zahodu do Étoila, medtem ko je delavska soseska Faubourg Saint-Antoine na vzhodnem delu mesta vse bolj polna revnih delavcev migrantov iz drugih regij. Francije. alt=|thumb|left|Napad na Bastiljo 14. julija 1789, Jean-Pierre Houël
Pariz je bil središče eksplozije filozofske in znanstvene dejavnosti, znane kot doba razsvetljenstva. Denis Diderot in Jean le Rond d'Alembert sta leta 1751 izdala svojo L'Encyclopédie, brata Montgolfier pa sta 21. novembra 1783 iz vrtov Château de la Muette izvedla prvi polet z balonom s posadko. Pariz je bil finančna prestolnica celinske Evrope, primarno evropsko središče knjižnega založništva in mode ter proizvodnje finega pohištva in luksuznega blaga.
Poleti 1789 je Pariz postal središče francoske revolucije. Dne 14. julija je drhal zavzela skladišče v Domu invalidov, pridobila na tisoče kosov orožja in vdrla v Bastiljo, simbol kraljeve oblasti. Prva neodvisna pariška komuna ali mestni svet se je sestal v Hôtel de Ville in 15. julija izvolil župana, astronoma Jeana Sylvaina Baillyja. Ludvik XVI. in kraljeva družina so bili pripeljani v Pariz in bili ujetniki v Tuilerijski palači. Leta 1793, ko je revolucija postajala vse bolj radikalna, so bili kralj, kraljica in župan usmrčeni v vladavini revolucionarnega terorja, skupaj z več kot 16.000 drugimi po vsej Franciji. Plemiško in cerkveno premoženje je bilo nacionalizirano, mestne cerkve pa zaprte, prodane ali porušene. Zaporedje revolucionarnih frakcij je vladalo Parizu do 9. novembra 1799 (coup d'état du 18 brumaire), ko je Napoléon Bonaparte prevzel oblast kot prvi konzul.
V obdobjih industrijske revolucije, Drugega cesarstva in Belle Époque je Pariz doživel največji razvoj v svoji zgodovini. Mesto je bilo podvrženo masovni predelavi pod Napoleonom III. in njegovim prefektom Haussmannom, ki je dal zravnati celotna okrožja in ustvariti omrežje širokih avenij in neoklasicističnih pročelij modernega Pariza. Program Haussmannizacije je bil narediti mesto bolj lepo in čisto za njegove prebivalce, kot tudi omogočiti lažje prehajanje konjenice in drugega vojaštva pri zatiranju možnih uporov ali revolucij. thumb|right|175px|Eifflov stolp ob sončnem vzhodu, s Trocadera