Glasbílo oziroma glásbeni instrumènt je priprava za izvajanje glasbe. Je naprava, ustvarjena ali prilagojena za ustvarjanje glasbenih zvokov. Načeloma lahko vsak predmet, ki proizvaja zvok, štejemo za glasbilo, saj predmet postane glasbilo zaradi namena. Oseba, ki igra glasbilo, je znana kot instrumentalist ali glasbenik. Zgodovina glasbenih instrumentov sega v začetke človeške kulture. Zgodnji glasbeni instrumenti so se morda uporabljali za obrede, kot je rog za znak uspeha na lovu ali boben v verskem obredu. Kulture so sčasoma razvile skladanje in izvajanje melodij za zabavo. Glasbila so se razvijala v koraku s spreminjajočimi se aplikacijami in tehnologijami.
Datum in izvor prve naprave, ki velja za glasbilo, je sporen. Najstarejši predmet, ki ga nekateri učenjaki imenujejo glasbilo, preprosta piščal, je stara 50.000–60.000 let. Nekatera soglasja datirajo zgodnje piščali na približno 40.000 let nazaj. Vendar večina zgodovinarjev meni, da je določitev določenega časa izuma glasbil nemogoča, saj so bila mnoga zgodnja glasbila izdelana iz živalskih kož, kosti, lesa in drugih neobstojnih materialov.
Glasbila so se razvila neodvisno v številnih naseljenih regijah sveta. Vendar pa je stik med civilizacijami povzročil hitro širjenje in prilagoditev večine instrumentov v krajih daleč od njihovega izvora. Do srednjega veka so bili instrumenti iz Mezopotamije v obmorski jugovzhodni Aziji, Evropejci pa so igrali na instrumente, ki izvirajo iz Severne Afrike. Razvoj v Ameriki je potekal počasneje, vendar so si kulture Severne, Srednje in Južne Amerike delile glasbila.
Do leta 1400 se je razvoj glasbenih instrumentov na številnih območjih upočasnil in prevladoval je Zahod. V obdobju klasične in romantične glasbe, ki je trajalo približno od 1750 do 1900, je bilo razvitih veliko novih glasbil. Medtem ko se je razvoj tradicionalnih glasbil z začetkom v 20. stoletju upočasnil, je širjenje elektrike povzročilo izum novih električnih inštrumentov, kot so električne kitare, sintetizatorji in teremin.
Klasifikacija glasbil je samostojna disciplina. V preteklih letih so bili uporabljeni številni sistemi klasifikacije. Inštrumente je mogoče razvrstiti glede na njihov učinkovit obseg, materialno sestavo, velikost, vlogo itd. Najbolj uveljavljeni sta razdelitev po načinu izvajanja in znanstvena (akustična) razdelitev.
V akustičnem smislu glasbila delimo na: idiofone - samozveneče inštrumente metalofone - inštrumente, pri katerih zveni kovina ksilofone - inštrumente, pri katerih zveni les kordofone - inštrumente, ki zvenijo z vibriranjem strun aerofone - inštrumente, ki delujejo s pomočjo zraka membranofone - inštrumente, pri katerih zvenijo napete kože elektrofone - inštrumente, ki delujejo s pomočjo elektrike ali elektronike
glede na način izvajanja pa na: godala pihala tolkala trobila brenkala glasbila s tipkami
Razdelitev glede na način izvajanja je dvoumna, saj lahko na nekatere instrumente igramo na več načinov. Na godala, na primer, lahko tudi brenkamo (pizzicato). Podoben primer je klavir, ki bi ga lahko označili tudi kot tolkalo, saj na klaviaturo polagamo prste, kar lahko počnemo tudi pri nekaterih bobnih. Poleg tega se glasbila s tipkami za razliko od ostalih skupin razlikujejo po tem, da spadajo v različne akustične skupine instrumentov, pri klavirju je zvočilo struna, pri orglah zrak, pri celesti kovina in tako dalje. Vseeno je ta razdelitev najbolj ustaljena, zato je glasbena teorija ne zavrača.
Opredelitev in osnovno delovanje Glasbilo se uporablja za ustvarjanje glasbenih zvokov. Ko so se ljudje preselili iz ustvarjanja zvokov s svojimi telesi - na primer s ploskanjem - na uporabo predmetov za ustvarjanje glasbe iz zvokov, so se rodila glasbila. Primitivni inštrumenti so bili verjetno zasnovani za posnemanje naravnih zvokov in namenjeni za obrede in ne zabave. Koncepta melodije in umetniškega iskanja glasbene kompozicije zgodnji igralci glasbil verjetno niso poznali. Oseba, ki zvoni na kostno piščal, da bi označila začetek lova, to počne brez razmišljanja o sodobnem pojmovanju "ustvarjanja glasbe".
Glasbeni inštrumenti so izdelani v širokem naboru slogov in oblik z uporabo številnih različnih materialov. Zgodnji glasbeni instrumenti so bili izdelani iz "najdenih predmetov", kot so školjke in deli rastlin. Z razvojem inštrumentov sta se razvijala tudi izbira in kakovost materialov. Skoraj vsak material v naravi je vsaj ena kultura uporabila za izdelavo glasbil. Glasbilo igramo tako, da z njim na nek način komuniciramo - na primer z brenkanjem po strunah, udarjanjem po površini bobna ali pihanjem v živalski rog.
Arheologija Raziskovalci so odkrili arheološke dokaze o glasbenih instrumentih v mnogih delih sveta. Nekateri artefakti so datirani na 67.000 let, medtem ko kritiki pogosto oporekajo ugotovitvam. Utrjuje se soglasje o artefaktih, starih okoli 37.000 let in pozneje. Ugotovljeno je bilo, da artefakti, narejeni iz trpežnih materialov ali zgrajeni z uporabo trajnih metod, preživijo. Najdenih primerkov kot takih ni mogoče neizpodbitno uvrstiti med najstarejša glasbila.
thumb|Piščal iz arheološkega najdišča Divje babe, perforirana kost, ki jo nekateri štejejo za najstarejše ohranjeno glasbilo na svetu. Na ogled v Narodnem muzeju Slovenije.Julija 1995 je slovenski arheolog Ivan Turk na severozahodnem delu Slovenije odkril kostni izrez. Rezbarija, imenovana piščal Divje Babe, ima štiri luknje, za katere je kanadski muzikolog Bob Fink ugotovil, da bi jih lahko uporabili za igranje štirih not diatonične lestvice. Raziskovalci ocenjujejo starost domnevne piščali med 43.400 in 67.000 let, zaradi česar bi lahko bila najstarejše znano glasbilo in edino glasbilo, povezano z neandertalsko kulturo. Vendar pa nekateri arheologi in etnomuzikologi oporekajo statusu piščali kot glasbila. Nemški arheologi so v Švabskih Alpah našli piščali iz mamutove in labodje kosti, stare od 30.000 do 37.000 let. Piščali so bile izdelane v dobi zgornjega paleolitika in so pogosteje sprejete kot najstarejša znana glasbila.
Med izkopavanji na kraljevem pokopališču v sumerskem mestu Ur so odkrili arheološke dokaze o glasbenih instrumentih. Ti inštrumenti, eden prvih doslej odkritih ansamblov inštrumentov, vključujejo devet lir (urske lire), dve harfi, srebrno dvojno flavto, sistrum in činele. Niz srebrnih piščali odkrit v Uru, je bil verjeten predhodnik sodobnih dud. Cilindrične cevi imajo tri stranske luknje, ki so omogočale igralcem, da izdelajo celotonsko lestvico. Ta izkopavanja, ki jih je izvedel Leonard Woolley v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, so odkrila nerazgradljive fragmente instrumentov in praznine, ki so jih pustili degradirani segmenti, ki so bili skupaj uporabljeni za njihovo rekonstrukcijo. Grobovi, v katerih so bili ti instrumenti pokopani, so bili datirani med 2600 in 2500 pr. n. št.
Arheologi so na najdišču Jiahu v osrednji provinci Henan na Kitajskem našli piščali iz kosti, ki so stare 7.000 do 9.000 let in predstavljajo nekatera od najzgodnejših popolnih glasbil z več notami, ki jih je mogoče igrati, kar so jih kdaj našli.
Zgodovina Strokovnjaki se strinjajo, da ni popolnoma zanesljivih metod za določanje natančne kronologije glasbil v različnih kulturah. Primerjava in organiziranje instrumentov glede na njihovo kompleksnost je zavajajoča, saj je napredek glasbenih instrumentov včasih zmanjšal kompleksnost. Na primer, gradnja zgodnjih bobnov z režami je vključevala podiranje in izdolbenje velikih dreves; kasneje so bili režni bobni izdelani z odpiranjem bambusovih stebel, kar je bilo veliko preprostejše opravilo.
Nemški muzikolog Curt Sachs, eden najvidnejših muzikologov in glasbenih etnologov sodobnega časa, trdi, da je napačno urejati razvoj glasbil po izdelavi, saj kulture napredujejo različno hitro in imajo dostop do različnih surovin. Na primer, sodobni antropologi, ki primerjajo glasbila iz dveh kultur, ki sta obstajali ob istem času, vendar se razlikujeta po organizaciji, kulturi in rokodelstvu, ne morejo ugotoviti, katera glasbila so bolj "primitivna".Tudi geografsko razvrščanje instrumentov ni zanesljivo, saj ni vedno mogoče ugotoviti, kdaj in kako so se kulture med seboj stikale in delile znanje. Sachs je predlagal, da je geografska kronologija do približno leta 1400 boljša zaradi njene omejene subjektivnosti. Po letu 1400 lahko sledimo splošnemu razvoju glasbil skozi čas.
Znanost o označevanju vrstnega reda razvoja glasbil se opira na arheološke artefakte, umetniške upodobitve in literarne reference. Ker so podatki v eni raziskovalni poti lahko nedokončni, vse tri poti zagotavljajo boljšo zgodovinsko sliko.
Prazgodovina Vse do 19. stoletja našega štetja se je evropsko pisana glasbena zgodovina začele z mitološkimi pripovedmi, pomešanimi s svetimi zapisi o tem, kako so bila izumljena glasbila. Takšna poročila so vključevala Jubala, Kajnovega potomca in »očeta vseh, ki igrajo s harfo in orglami« (Geneza 4:21), Pana, izumitelja piščali, in Merkurja, ki naj bi iz posušenega želvjega oklepa naredil prvo liro. Sodobna zgodovina je takšno mitologijo nadomestila z antropološkimi špekulacijami, občasno podprtimi z arheološkimi dokazi. Učenjaki se strinjajo, da dokončnega "izuma" glasbila ni bilo, saj je izraz "glasbilo" subjektiven in ga je težko opredeliti.
Med prvimi napravami zunaj človeškega telesa, ki jih štejemo za inštrumente, so ropotulje, štampiljke in razni bobni. Ti instrumenti so se razvili zaradi človeškega motoričnega impulza za dodajanje zvoka čustvenim gibom, kot je ples. Sčasoma so nekatere kulture svojim glasbilom dodelile obredne funkcije, uporabljale so jih za lov in različne obrede. Te kulture so razvile bolj zapletena tolkala in druge instrumente, kot so jezde, piščali in trobente. Nekatere od teh oznak imajo precej drugačne konotacije od tistih, ki se uporabljajo v današnjem času; zgodnje flavte in trobente so tako označene zaradi njihovega osnovnega delovanja in funkcije, ne pa zaradi podobnosti s sodobnimi instrumenti. Med zgodnjimi kulturami, za katere so bobni razvili ritualni, celo sveti pomen, so Čukči z ruskega Daljnega vzhoda, staroselci Melanezije in številne afriške kulture. Pravzaprav so bili bobni razširjeni v vseh afriških kulturah. Vzhodnoafriško pleme Wahinda je verjelo, da je tako sveto, da bi bilo videti boben usodno za vsako osebo razen za sultana.
Ljudje so sčasoma razvili koncept uporabe glasbil za ustvarjanje melodije, kar je bilo prej običajno le pri petju. Podobno kot pri procesu reduplikacije v jeziku so tudi igralci instrumentov najprej razvili ponavljanje in nato aranžma. Zgodnja oblika melodije je bila ustvarjena z udarjanjem dveh žigosanih cevi nekoliko različnih velikosti - ena cev je proizvedla "jasen" zvok, druga pa je odgovorila s "temnejšim" zvokom. Takšni pari inštrumentov so vključevali tudi režne bobne, trobente iz školjk in kožne bobne. Kulture, ki so uporabljale te pare instrumentov, so jih povezovale s spolom; »oče« je bil večji ali bolj energičen instrument, medtem ko je bila »mati« manjši ali dolgočasnejši instrument. Glasbila so v tej obliki obstajala tisočletja, preden so se vzorci treh ali več tonov razvili v obliko najzgodnejšega ksilofona. Ksilofoni izvirajo iz celine in arhipelaga jugovzhodne Azije, sčasoma pa so se razširili v Afriko, Ameriko in Evropo. Skupaj s ksilofoni, ki so segali od preprostih kompletov treh "nožnih palic" do skrbno uglašenih nizov paralelnih palic, so različne kulture razvile inštrumente, kot so zemeljska harfa, zemeljske citre, glasbeni lok in čeljustna harfa. Nedavne raziskave obrabe in akustike kamnitih artefaktov so razkrile možen nov razred prazgodovinskih glasbil, znanih kot litofoni.
Antika