thumb|370px|Kmet v Nemčiji na tradicionalen način, s konjem in plugom, obdeluje svoje polje. Kmetíjstvo je gospodarska panoga, ki se ukvarja z gojenjem rastlin in vzrejo živali za hrano in surovine, ki jih je skozi generacije umetno selekcionirali za čim večji pridelek.
Zgodovina Kmetijstvo je ena najstarejših in najpomembnejših človekovih dejavnosti. Začelo se je pred približno 10.000 leti v obdobju neolitika, ko so ljudje prenehali biti zgolj lovci in nabiralci ter so začeli gojiti rastline in udomačevati živali. Prve oblike kmetijstva so se razvile na območjih rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu, v Egiptu, Mezopotamiji, na Kitajskem in v Srednji Ameriki. Ljudje so začeli sejati žita, kot so pšenica, ječmen in riž, ter vzrejati živali, na primer ovce, koze in govedo.
Z razvojem kmetijstva so nastajale stalne naselbine in kasneje mesta. Presežki hrane so omogočili razvoj obrti, trgovine in kulture. V antiki so kmetje uporabljali preprosta orodja, kot so plug, motika in srp. Rimljani so izboljšali namakanje in obdelavo tal ter razširili znanje o vinogradništvu in sadjarstvu. Kmetijstvo je postalo temelj gospodarstva. V Evropo se je razširilo pred približno 5000 leti iz bližnjega vzhoda.
V srednjem veku se je kmetijstvo razvijalo počasneje, vendar so se pojavile pomembne novosti, kot so kolobarjenje, uporaba gnoja in boljši plugi. Večina prebivalstva je živela na podeželju in delala na zemlji. Kmetje so pridelovali hrano za sebe in za fevdalne gospode. Kmetijstvo je bilo močno odvisno od vremena in naravnih razmer.
Z industrijsko revolucijo v 18. in 19. stoletju je prišlo do velikih sprememb. Uvedli so stroje, kot so sejalnice, kosilnice in traktorji. Uporaba umetnih gnojil in kasneje Fitofarmacevtskih sredstev je povečala pridelek. Kmetijstvo je postalo bolj učinkovito, vendar tudi bolj intenzivno. Za isto količino pridelka je bilo potrebno čedalje manj delovne sile. Število zaposlenih v kmetijstvu se je hitro začelo zmanjševati.
Po koncu druge svetovne vojne se je z novimi načini obdelovanja zemlje, z novo tehnologijo in bolj intenzivno uporabo pesticidov, herbicidov in z novimi načini intenzivnega kmetovanja proizvodnja hrane v razvitem svetu precej povečala. Kmetijstvo je v razvitih deželah običajno intenzivno.
Danes je kmetijstvo sodobna panoga, ki uporablja tehnologijo, satelite, računalnike in avtomatizacijo. Poudarek je tudi na trajnostnem razvoju, ekološki pridelavi in varovanju okolja. Kmetijstvo ostaja ključno za prehrano ljudi in razvoj družbe.
Leta 2007 je Mednarodna organizacija dela objavila podatek, da kmetijstvo prvič v zgodovini ni največji sektor globalne ekonomije.
Vrste kmetijstva
Delitev po panogah sličica|Sodobna obdelava zemlje z traktorjem Agronomija in hortikultura temeljita na pridelavi rastlinske hrane in ostalih primarnih rastlinskih surovin. Tu spadajo panoge kot so sadjarstvo, poljedelstvo, zelenjadarstvo, zeliščarstvo in gobarstvo.
Poljedelstvo se ukvarja z pridelavo poljščin kot so razna žita, krompir, detelje, oljne rastline kot na primer oljnata ogrščica, buče... in odi vseh panog agronomije zajema največji delež obdelovalne površine. Zelenjadarstvo se ukvarja z pridelavo zelenjadnic kot so, kapusnice, solatnice, nebinovke, bučnice, špinačnice, čebulnice, metuljnice in nekatere bolj ekzotične rastline. Sadjarstvo se ukvarja z pridelavo sadja, grozdja in oljk. Sem so vključena drevesa in grmičevje, kot so na primer pečkarji, koščičarji, jagodičevje mediteransko sadje, grozdje, oljke in ostalo tropsko sadje kot je na primer banana. Načeloma so to rastline ki imajo življensko dobo daljšo odi enega leta vendar ne vse šparglji na primer spadajo pod zelenjadarstvo kljub temu da imajo življensko dobo več let. Zeliščarstvo se ukvarja z pridelavo zelišč kot je na primer kraška sivka, žafran, zeliščna meta, žajbelj...
sličica|Sodobna vzreja brojlerjev Živinoreja oz. zootehnika temelji na vzreji domačih živali. Deli se na panoge kot so govedoreja, perutninarstvo, prašičjereja, reja drobnice, akvakultura, in druge bolj ekzotične oblike, kot so vzreja žuželk, polžev, kuščarjev, konjeništvo... Obstaja več oblik živinoreje na primer nomadska živinoreja, planšarstvo, pašništvo in pastirstvo. Živinoreja zaradi svojih značilnosti omogoča izkoriščati površine na katerih ni možno izvajati agronomskih panog. Živinoreja je tudi pomemben vir pridelave organskih gnojil.
Govedoreja se ukvarja večino z vzrejo domačega goveda (L. Bos taurus), vendar sem spada tudi reja drugih vrst goveda (L. Bovidae), kot sta na primer bizon in bivol. Iz nje se pridobiva meso, mleko, usnje... Perutninarstvo se ukvarja z vzrejo perutnine oz ptic (L. ). Velika večina je udomačene perutnine predstavljajo kokoši, vendar obstaja tudi alternativne vrste perutnine, kot so race, gosi, fazani, pegatke, golobi, noji, prepelice... z namenom pridelave mesa, jajc ter drugih izdelkov Prašičjereja se ukvarja z vzrejo domačega prašiča (L. Sus domesticus). Primarno se danes prašičjerejo uporablja za pridelavo mesa vendar v preteklosti, je bil tudi pomemben vir dohodka prašičja mast. Drobnica je vzreja živali, kot so koze, ovce, lame in alpake. Od nje se pridobiva volno, meso in mleko. Akvakultura se ukvarja z vzrejo slano in sladko vodnih živali kot so ribe, morske školjke, raki, in morski sadeži...
Delitev po intenzivnosti Konvencionalno kmetijstvo oz. intenzivno, se osredotoča na visoko produktivnosti, z najmanjšim možnim deležem neobdelane zemlje in visokim vnosom (vode, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev (FFS) in avtomatizacija) ter visokimi količinami pridelka na površino. Izvajajo ga v glavnem v razvitih državah. Za ta namen izkorišča vsa možna sredstva se pravi vsa razpoložljiva fitofarmacevtska sredstva, vsa možna gnojila (mineralna, organska), vsa možna zdravila za živali in vse možne tehnike obdelave zemlje ali vzrejaje živali.
Integrirano kmetijstvo, se ravno tako osredotoča na visoko produktivnosti, z najmanjšim možnim deležem neobdelane zemlje. Vendar razlika je v tem da je poudarek na trajnosti rabi zemlje, kar pomeni, da gnojimo in uporabljamo FFS-je samo toliko kolikor, je treba in ne več, saj to lahko dolgoročno vodi do degradacije zemlje, kar znižuje pridelke in dobiček in je zato ne trajnostno. Taka oblika kmetijstva ima za to določene omejitve nekaterih FFS-jev, rabo veterinarskih zdravil, ki jih določi posamezna država.
Ekološko kmetijstvo, ima sicer tudi cilj maksimirati produktivnost in dobiček kot vsako gospodarstvo, vendar za ta namen uporablja le Organska gnojila in ekološke FFS-je in ne uporablja herbicidov ki lahko škodujejo prsti. Namesto uporabe herbicidov se poslužuje uporabi drugih ne kemičnih načinov zatiranja plevelov, kot je na primer mehansko zatiranje plevelov, slepa setev... V živinoreji pa je prepovedana uporaba antibiotikov za zdravljenje živali in se namesto njega uporablja naravna krepitev imunskega sistema z ustrezno pašo (gibanjem), saj obstaja pri tem nevarnost za nastanek odpornih patogenov. Kljub temu da naj bi varovalo zemljo pred degradacijo in ohranjalo naravo ga mnogi strokovnjaki kritizirajo, da ima manjše pridelke in je pri določenih panogah in rastlinskih kulturah bistveno manj ekonomično.
Biodinamično kmetijstvo, ravno tako kot ekološko ne uporablja mineralnih gnojil in nekaterih FFS-jev, vendar s to razliko da bolj upošteva podnebne dejavnike kot so lunine mene, Osredotoča se tudi na samo samooskrbi, saj je mnenja, da kar se pridela na zemlji mora tudi končani na isti zemlji zato ne uporablja nabavljenih gnojil temveč se jih karseda možno pridela doma na kmetiji z živinorejo in kompostiranjem. Ta oblika kmetijstva je bolj stil življenja kot pa gospodarstvo saj ne strmi toliko k dobičku ampak tudi k našim odnosom do narave in okolja.
Ostale vrste kmetijstva Pri požigalništvu kmetovalci izkrčijo zaplato gozda z izsekavanjem in požiganjem dreves. Očiščeno zemljišče uporabijo za pridelavo poljščin dokler čez nekaj let prst ni preveč osiromašena, nakar območje opustijo in izkrčijo drug del gozda. To vrsto kmetovanja izvajajo v delih sveta z obilnimi padavinami, kjer se gozd hitro obnavlja – v severovzhodni Indiji, Jugovzhodni Aziji in v porečju Amazonke.
Samooskrbno kmetijstvo zadovoljuje potrebe družine ali manjše lokalne skupnosti, le malo ostane za prodajo izven skupnosti. Intenzivno ga izvajajo v monsunski Aziji in Jugovzhodni Aziji. Po oceni je bilo leta 2018 na svetu 2,5 milijarde samooskrbnih kmetovalcev, ki so obdelovali več kot polovico obdelovalne zemlje.
Položaj sodobnega kmetijstva thumb|left|260px|Mehanizirano žetje pšenice s sodobnim kombajnom, ki ga spremlja traktor s prikolico V 20. stoletju se je z vzponom intenzivnega kmetijstva močno povečala produktivnost. Po ekonomskim merilih je denimo kmetijstvo v Združenih državah Amerike zdaj približno 1,7-krat produktivnejše na enoto vloženega dela in kapitala kot leta 1948. Največji delež kmetijske pridelave na svetu ima sicer Ljudska republika Kitajska, ki ji sledijo Evropska unija, Indija in ZDA. Intenzivno kmetovanje temelji na visoki uporabi predvsem mineralnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in mehanizacije, kar zmanjšuje potrebo po delovni sili, hkrati pa povzroča onesnaževanje in povečuje odvisnost kmetijstva od trga ter državnih subvencij. Degradacija prsti in bolezni ter škodljivci so drug globalen problem; resno degradiranih naj bi bilo že 40 % vseh obdelovalnih površin na svetu.
V zadnjih letih se v razvitih državah krepi odpor proti konvencionalnemu intenzivnemu kmetijstvu zaradi okoljskih posledic, kar je vodilo do vzpona gibanj za ekološko, regenerativno in trajnostno kmetijstvo. Vodilno vlogo na tem področju ima Evropska unija, ki je leta 1991 prva začela certificirati ekološke kmetovalce in leta začela reformo sistema subvencij v skupni kmetijski politiki. Proces je spodbudil raziskave alternativnih tehnologij, kot so integriran nadzor škodljivcev, selektivna vzreja in pridelava v kontroliranih pogojih (rastlinjaki, hidroponika ipd.) in genetsko spremenjeni organizmi.GM Science Review First Report , Prepared by the UK GM Science Review panel (July 2003). Chairman David King, p. 9
Po drugi strani povpraševanje po pridelkih za proizvodnjo biogoriv, pozidava kmetijskih zemljišč, naraščanje prevoznih stroškov v globalizirani trgovini, podnebne spremembe in naraščanje števila prebivalstva ogrožajo prehransko varnost v mnogih delih sveta.
Delovna sila
Po ekonomskem modelu treh sektorjev je lahko delež prebivalstva, ki se preživlja s kmetijstvom in drugimi primarnimi aktivnostmi, večji od 80 % v najmanj razvitih državah, v zelo razvitih pa manj kot 2 %. Od industrijske revolucije ta delež vztajno pada, od 55–75 % v 16. stoletju v Evropi, 35–36 & v 19. stoletju do manj kot 10 % danes. V začetku 21. stoletja se je s kmetijstvom preživljala milijarda ljudi ali več kot tretjina vse svetovne delovne sile. Sektor predstavlja približno 70 % otroškega dela in v mnogih državah je v kmetijstvu precej večji delež žensk kot v drugih panogah. Leta 2007 je kmetijstvo na globalni ravni prvič v zgodovini prehitel terciarni (storitveni) sektor.
Kmetijstvo v Sloveniji
V Sloveniji predstavljajo kmetijska zemljišča 32 % celotnega ozemlja, gozdovi okoli 59,9 %, 8,2 % površin pa predstavljajo ostala zemljišča. V strukturi rabe kmetijskih zemljišč zavzemajo največji delež trajni travniki in pašniki (54,6 %), sledijo jim njive (30,3 %) ter trajni nasadi (8,4 %). Slabih 7 % kmetijskih zemljišč predstavljajo ostala kmetijska zemljišča. To so opuščena zemljišča, ki se stihijsko zaraščajo.
Glavna poljščina je koruza, ki je s tega mesta po drugi svetovni vojni izrinila pšenico, v zadnjih desetletjih pa se povečuje tudi delež industrijskih in krmnih rastlin v pridelavi. V živinoreji prevladuje govedoreja.