thumb|180px|Knjiga Hotel sem prijeti sonce
Hotel sem prijeti sonce je zbirka spominskih črtic, ki jih je napisal slovenski pisatelj in dramatik Tone Partljič. Prvič je izšla leta 1981 pri založbi Mladinska knjiga. Pisatelj v njej prikazuje spomine na lastno otroštvo. Iz njegovih spominov ne nastane obsežno - na primer povest ali roman - ampak nekakšna beležka vtisov.
V črticah so zajeti elementi linearne fotografije časa, ki ga ni več. Ta čas pisateljevega otroštva seveda ni zgodovinski dokument, kakršne uporabljaš zato, da se naučiš slovensko zgodovino. Kraj in čas dogajanja sta sicer resnična (Pesnica, Cirknica, čas po drugi svetovni vojni), a prikazana tako, kot jih vidi otrok tistega minulega kraja in časa. In še nekaj: pisatelj svoje mladostne spomine povezuje s sodobnimi časi, z mestom, s časom svoje hčerke. Čas pisateljeve hčerke pa je tvoj čas. Iz srečanja dveh svetov, dveh časov, iz zavestnega povezovanja Partljičevega in današnjega otroštva, izhaja tudi temeljno sporočilo dela.
Vsebine črtic Mačka v bloku
Avtor govori o tem, kako sta se z ženo preselila iz podeželja v mesto in nato v stanovanje v bloku. Ko se nekajkrat vračal pozno domov, je včasih kar zašel v drug blok in pozvonil na vrata, saj so si bloki bili precej podobni. Z ženo je sta še nekako živela v teh "betonskih škatlah", le njuna hčerka je večkrat jokala in si želela nazaj na podeželje, kjer je imela svoje prijateljice, travo, kostanj v jeseni in gobe, sosedovega Rolfija, vedno pa si je želela muco in psa, da bi se igrala. Starša nista bila za to in hčerka je tudi kmalu nehala siliti za mačko, ko je videla kakšna je usoda edine mačke v bloku. Mačka se je drla po stopnicah, ponesnažila kakšen predpražnik in vsi so jo preganjali in tepli. Nekoč pa sta starša slišala kako se sliši kako nekdo kriči v sosednjem stanovanju. Od tod so prihajale kletvice in udarci. Starša sta pogledala na hodnik in videla kako so sosedovi vrgli tja mačko. Nekega dne se je avtor vračal iz službe, je zasledoval mačko iz nadstropja v nadstropje. Mačka pa se ga je ustrašila in se skrivala pred njim. Ni imela poguma, da bi se mu splazila pod nogami. Avtor se je spraševal, kdo je to ubogo mačko pripeljal v blok in kaj ima od življenja, zakaj ne pobegne kam stran, saj je tu nevarnost. Spraševal se je, zakaj ni mačka kje zunaj, lovi miši. Kasneje pa je vprašal tudi sam sebe, kaj sploh dela med temi sivimi betonskimi škatlami in si mislil da sta si z mačko najbrž malo podobna. Ni lahko biti mačka v bloku.
Tetica, jaz sem te zdaj prišla Deklica Micika in njena mama sta živeli pri kmetu, ki jima je odstopil sobo v zadnjem delu velike kmečke hiše. Vsak dan sta morali trdo delati na njivi, v kuhinji, v hlevu, vinogradu, Micika pa je morala vsak dna pasti živino, očeta pa ni imela. Nekoč ji je mama na trgu pokazala moškega in rekla, da je to njen oče. Mati se je pričela jokati, na njenem obrazu se je pojavila žalost. Bila je dostikrat zgarana in slabe volje, celo objokana. Micika je pri petih letih pričela pasti živino. Bila je precej srečna, saj je lahko bila sama na paši in se ji ni bilo treba bati, da bo kdo kričal nanjo ali jo ošinil s tenko palico. Vendar pa se je zgodilo, da ji je kdaj živina uhajala v škodo in je morala tekati za kravami in telico. Nekoč pa sta se spopadli Šeka in Liška. Zgodilo se je nekaj hudega in Šeka je Liški zlomila rog, tako da se je pokazala kri. Micika je zvečer gnala krave domov in trepetala, kaj ji bo rekel gospodar. Gospodar sploh ni poslušal njenega pojasnila, ampak jo je poklical k sebi in ji ukazal naj poklekne, takrat pa je vzel bič in jo pretepal, da je Micika tulila, cvilila in skoraj izgubila glas in zavest. Mama jo je branila, gospodar pa je vztrajal pri svojem, da bo obe nagnal. Hudo jima je bilo, ker sta bili sami, brez očeta, vendar sta imeli druga drugo. Poti na pašo se je Micika vedno veselila, pred njo krave, med njimi pa telica. Vedno, ko je šla mimo zadnje hiše v vasi, je zunaj stala ženska in si vedno govorila, da bi tudi ona imela takega otroka, kot je Micika. Tudi mož je bil istega mnenja. V največje veselja jima je bila Micikina hoja za kravami. Se pa je spet zgodilo nekega dne, da so Miciki krave zbežale na njivo in so obžrle več stebel koruze in načele tudi mlade koruzne storže. Mimo se je pripeljal gospodar, hodil po njivi , opazoval in nič rekel. Miciko je bilo zvečer spet strah, kaj bo rekel gospodar. Zopet jo je tepel z bičem, vendar tokrat mame ni bilo, da bi jo branila. Vsepovsod jo je peklo in ni razumela, da zaradi nekaj koruznih stebel zasluži tako kazen. Še mama je bila jezna nanjo, po glavi pa so se ji podile misli, zakaj nima očeta, kako je niti mama ni branila, kako je vsem v napoto, samo tista ženska v zadnji hiši v vasi jo ima rada. Ponoči, ko so že vsi spali, je Micika vzela svojo edino oblekico in se zapodila do hiše z vrtom, kjer si prijazna žena želi takega otroka, kot je ona. Ženska jo je začudeno pogledala, Micika pa je rekla: "Tetica, jaz sem te zdaj prišla!" Micika je ostala pri tetici, pasla je telička, pazila je otroka, ki je kmalu po njenem prihodu privekal na svet in pazila je še ne drugega in tretjega otroka. Ko je Micika odrasla je spoznala manjšega moškega, s katerim je imela deklico in dva fanta, med katerima je bil tudi avtor sam. Pravi ,da komaj verjame, da je bila njegova mama tista objokana Micika, ki je tekla skozi noč in se pred tujimi vrati ponudila z besedami: "Tetica, jaz sem te zdaj prišla."
Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo Avtor pripoveduje, da se je rodil, ko se je v Evropi začela druga svetovna vojna. Oče je bil v službi na železnici, zato ga Nemci niso odpeljali na fronto. Avtor se ne spominja, kako se je oče poslavljal, ve pa da so stali zunaj, mama pa je jokala. Otroci pa niso vedeli, zakaj joče. Pravi, da se veliko bolje spominja dneva, ko se je oče vrnil domov. Pred tem so poslušali mamo, ko jim je brala očetova pisma, v katerih je na koncu vedno napisal, naj poljubi vse otroke. V zadnjem pismu je sporočil, da bo pobegnil k Rusom, potem pa nič več pisem. Prišel je konec vojne. Nekateri očetje so že prihajali domov, tudi partizane so zelo pozno videli ko so korakali ob robu gozda utrujeni, raztrgani in bosi. Očeta pa še vedno ni bilo. Z mamo so otroci gledali vsak vlak, ko je peljal med dvema hriboma. Mama je morala na delo, bila je že pozna pomlad in na njivah so okopavali koruzo, otroci pa so bili doma. Sedeli so na pragu in se resno pogovarjali o očetu. Kar naenkrat pa prideta dva moška. Eden vpraša, kje je mama. Avtorjeva sestra je šepnila obema bratoma, da misli, da je to njihov oče. Niso ga poznali, ker je imel brke, vendar pa je vzkliknil: "Moji ljubi otroci!" Nato so odšli otroci z očetom na breg, kje je delala mama. Le sestra se ga je upala držati za roko, brata pa sta se ga malo bala. Ko so prišli do brega, je oče poklical mamo in ko sta se zagledala sta teka drug proti drugemu, se klicala. Avtor si je mislil, zakaj le tečeta, saj bo oče ostal za zmeraj. Otroci so tekli za staršema in vse jim je bilo malo smešno. Ko sta se starša srečala sta začela jokati in se objemati. Avtor pravi, da ima sam ženo in hčerko, da sedaj ve, zakaj je oče takrat tako tekel, zakaj se je tistemu moškemu tako mudilo. In strah ga je, če pomisli, da bi lahko spet bila vojna. Morda bi takrat jokala tudi onadva z ženo, hčerka pa tega ne bi razumela. Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo.
Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo. Pa še res je
Avtor pripoveduje o svojem očetu, kije bil že kar nekaj časa doma. Velikokrat je pripovedoval otrokom, kako je pobegnil od Nemcev in potem deset dni iskal Ruse... Otroci so ga poslušali z odprtimi usti, ker so mislili, da jim pripoveduje pravljice, kot jim jih je mama pred spanjem. Kmalu so se pojavile prve skrbi in sence. Od nove ljudske oblasti so dobivali precej zemlje, kar je povzročila agrarna reforma. Takrat so povsod visela različna gesla, na šoli pa je pisalo: "ZEMLJO TISTEMU, KI JO OBDELUJE!" Imeli so svoje drevje. Otroci pa so komaj čakali na jabolka. Oče je hodil po zemlji kot petelin. Bil je bolj malo doma, ker je velikokrat delal 24 ur na železnici. Kmalu pa se jez godilo nekaj nepričakovanega. Ob robu sadovnjaka so imeli jablano, ki je imela korenine na njihovi strani, veje pa so segale na Klaričevo. Klarička je bila gosposka kmetica, ki se je iz mesta preselila na podeželje. Do spora je prišlo jeseni, ko je ta jablana rodila in otroci so kar s palicami klatili jabolka, Klarička pa je nagnala vik in krik. Z očetom sta se prepirala in kričala tako, da so vsi sosedje po hribih poslušali njun prepir. Oče je Klarički dobro povedal, da jim ne bo več pravila lakotniki in hlapci. Zemljo naj ima tisti, ki jo obdeluje. Vendar pa je Klarička takoj očetu zaprla usta, ko je povedala, da ko je bil on na fronti, je njegova žena dala Nemcem kar so hoteli ko so stopali mimo njihove hiše. To je očeta precej razjezilo, saj na mamo sploh ni govoril. Potem pa sta šla s sinom (Tonetom) na sprehod, ustavila sta se na enem hlodu in oče se ni z njim tako šalil kot po navadi. Spraševal je sina, če so Nemci velikokrat hodili k njihovi hiši, če je bila mama prijazna z njimi, če so bili kdaj v hiši, če so kdaj prespali tam... Sin (Tone) je na vsa očetova vprašanja odgovoril tako, da je mamo hvalil, saj jo je hotel poveličati, da ne bi bil oče več jezen nanjo. Vendar pa je s tem storil napako, saj je bila mama jezna, ko je izvedela, da mu je Tonček to pravil, sestra pa mu je rekla, da je slabši kot Klarička. Vendar sta se oče in mama potem pomenila in sta govorila drug na drugega. Vsega pa je bila kriva Klarička, ki se je prepirala zaradi jabolk, Tone pa se seveda ni počutil krivega, saj otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo.
Naš bicikel ali kolo