Južna Dakota (, [sáuf dakóda]) je Zvezna država Združenih držav Amerike, ki leži v srednjezahodni (Midwestern) regiji države. Ime je dobila po sujskih plemenih Lakota in Dakota, pripadniki katerih sestavljajo večinski del prebivalstva in so včasih vladali celotnemu ozemlju. Južna Dakota je po površini 17. največja zvezna država, a 5. najmanj poseljena. Zvezna država je postala 2. novembra 1889. Pierre je glavno mesto, Sioux Falls s 171 tisoč prebivalci pa največje mesto v Južni Dakoti.
Južna Dakota meji s Severno Dakoto na severu, na jugu z Nebrasko, na vzhodu z Minnesoto ter Iowo in z Montano ter Wyomingom na zahodu. Skozi državo teče reka Misuri, ki deli Južno Dakoto na dva družbeno in geografsko različna dela, vzhod in zahod. Na vzhodu se nahaja večina prebivalstva, tu je pridelana tudi večina poljščin zaradi rodovitne zemlje. Za zahodni del so značilni predvsem ranči, gospodarstvo pa temelji na turizmu. Večina naravnih rezervatov Južne Dakote se nahaja na zahodnem delu. Prav tako lahko v zahodnem delu najdemo gorovje Black Hills, kjer se nahaja Mount Rushmore, ki je glavna turistična destinacija Južne Dakote. Za Južno Dakoto je značilno celinsko podnebje s štirimi izrazitimi letnimi časi.
Ljudje so območje naseljevali več tisočletij, pri čemer so Sioux postali prevladujoči v začetku 19. stoletja. V poznem 19. stoletju se je evropsko-ameriška poselitev okrepila po zlati mrzlici v Black Hills in izgradnji železnic z vzhoda. Vdirajoči rudarji in naseljenci so sprožili številne indijanske vojne, ki so se končale z masakrom pri Wounded Knee leta 1890. Kot južni del nekdanjega ozemlja Dakota je Južna Dakota postala država 2. novembra 1889, istočasno s Severno Dakoto. Sta 39. in 40. država, sprejeta v unijo; predsednik Benjamin Harrison je premešal dokumente o državnosti, preden jih je podpisal, tako da nihče ni mogel ugotoviti, katera je postala država prva.Mark Stein, How the States Got Their Shapes, Smithsonian Books/HarperCollins, 2008. p. 256.
Glavni dogodki v 20. stoletju so vključevali Dust Bowl in veliko depresijo, povečano zvezno porabo v 40. in 50. letih 20. stoletja za kmetijstvo in obrambo ter industrializacijo kmetijstva, ki je zmanjšala družinsko kmetovanje. Vzhodna Južna Dakota je dom večine njenega prebivalstva, na rodovitni zemlji območja pa rastejo različne poljščine. Zahodno od reke Missouri je prevladujoča kmetijska dejavnost živinoreja, gospodarstvo pa je bolj odvisno od turizma in porabe za obrambo. Večina indijanskih rezervatov je v West River. Black Hills, skupina nizkih z borovci poraslih gora, svetih za Sioux, je v jugozahodnem delu države in vsebuje Mount Rushmore, glavno turistično destinacijo. Južna Dakota ima zmerno celinsko podnebje, s štirimi izrazitimi letnimi časi in padavinami, ki segajo od zmernih na vzhodu do polsuhih na zahodu. Ekologija države vključuje vrste, značilne za severnoameriški travniški biom.
Več demokratov je zastopalo Južno Dakoto več mandatov v obeh domovih kongresa, vendar je državna vlada v veliki meri pod nadzorom republikanske stranke, katere kandidati so zmagali v državi na vsakih od zadnjih 14 predsedniških volitev v Združenih državah. Južna Dakota, ki je bila zgodovinsko prevladujoča s kmetijskim gospodarstvom in podeželskim življenjskim slogom, si je v zadnjem času prizadevala diverzificirati svoje gospodarstvo, da bi privabila in obdržala prebivalce. Zgodovina in podeželski značaj Južne Dakote še vedno močno vplivata na njeno kulturo.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina
Ljudje so živeli na območju današnje Južne Dakote več tisoč let. Prvi prebivalci so bili paleoindijanski lovci-nabiralci in so izginili z območja okoli 5000 pr. n. št. Med 500 in 800 n. št. so na osrednjem in vzhodnem delu Južne Dakote živeli polnomadski ljudje, znani kot Mound Builders. V 14. stoletju se je zgodil pokol pri Crow Creeku, v katerem je bilo ubitih več sto moških, žensk in otrok blizu reke Missouri.
Do leta 1500 so se Arikara (ali Ree) naselili v večjem delu doline reke Missouri.Schell, pp. 16–18. Evropski stik z območjem se je začel leta 1743,ko so regijo raziskovali bratje LaVérendrye. Skupina LaVérendrye je blizu mesta današnjega Pierra v Južni Dakoti zakopala ploščo in razglasila regijo za Francijo kot del širše Louisiane. Schell, pp. 28–29. Leta 1762 je celotna regija postala del španske Louisiane do leta 1802.. Do začetka 19. stoletja so Sioux v veliki meri nadomestili Arikare kot prevladujočo skupino na tem območju. Schell, pp. 18–21.
Ameriška naselitev in državnost
Leta 1803 so Združene države kupile ozemlje Louisiane, območje, ki je vključevalo večino Južne Dakote, od Napoleona Bonaparteja in predsednik Thomas Jefferson je organiziral odpravo Lewisa in Clarka za raziskovanje regije.Thompson (ed.), pp. 56–57. Leta 1817 je bila v današnjem Fort Pierru v Južni Dakoti ustanovljena ameriška postojanka za trgovanje s krznom, s čimer se je začela neprekinjena ameriška naselitev območja. Leta 1855 je ameriška vojska kupila Fort Pierre, vendar ga je leta 1857 opustila v korist Fort Randalla na jugu. Naselitev Američanov in Evropejcev se je do takrat hitro povečevala, in leta 1858 so Yankton Sioux podpisali pogodbo iz leta 1858, s katero so večino današnje vzhodne Južne Dakote prepustili Združenim državam.
thumb|left|upright=0.9|Deadwood, kot mnoga druga mesta v Black Hills, je bil ustanovljen po odkritju zlata.
Špekulanti z zemljišči so ustanovili dve največji današnji mesti v vzhodni Južni Dakoti: Sioux Falls leta 1856 in Yankton leta 1859. Leta 1861 je vlada Združenih držav ustanovila ozemlje Dakote (to je sprva vključevalo Severno Dakoto, Južno Dakoto in dele Montane in Wyominga). Dakota Territory. Naselitev območja,večinoma s strani ljudi iz vzhodnih Združenih držav ter zahodne in severne Evrope, se je hitro povečalo po sprejetju zakonov o posestvih, zlasti po dokončanju vzhodne železniške povezave z Yanktonom leta 1873, v obdobju, znanem kot Dakota Boom.
Leta 1874 je bilo zlato odkrito v Black Hills med vojaško odpravo, ki jo je vodil George A. Custer in rudarji ter raziskovalci so začeli nezakonito vstopati na ozemlje, obljubljeno Lakotam. Custerjeva odprava se je zgodila kljub dejstvu, da so Siouxom leta 1868 s pogodbo iz Laramieja dodelili celotno zahodno polovico današnje Južne Dakote (West River) kot del Velike rezervacije Siouxov. Sioux so zavrnili podelitev rudarskih pravic ali zemlje v Black Hills in vojna je izbruhnila, potem ko ZDA niso uspele ustaviti belih rudarjev in naseljencev, da bi vstopili v regijo. Sčasoma so ZDA zmagale in razdelile Veliko rezervacijo Siouxov na pet rezervacij, kjer so naselili Lakote. Leta 1980 sta Vrhovno sodišče in Kongres odredila ponudbo odškodnine, vendar Lakote še vedno zavračajo sprejetje, vztrajajoč pri vrnitvi svoje zemlje.
Naraščajoče prebivalstvo na ozemlju Dakote je povzročilo politično nezadovoljstvo med prebivalci severnega in južnega dela ozemlja, pri čemer je bila južna polovica vedno bolj poseljena. Po premestitvi ozemeljske prestolnice iz Yanktona v Bismarck v severnem delu so se povečali pozivi k delitvi ozemlja. Južna Dakota je imela ustavne konvencije v letih 1883, 1885 in 1889. Drugi viri navajajo, da je bil pravi razlog za razdelitev politična vaba za štiri republikanske senatorje namesto dveh iz republikansko prevladujočega ozemlja Dakote in v svojem prizadevanju za razdelitev ozemlja so republikanski kongresniki ignorirali tudi neprijetno dejstvo, da je velik del zemlje v pričakovani zvezni državi Južna Dakota pripadal Siouxom.Republikanski kongresniki so ignorirali tudi neprijetno dejstvo, da je velik del ozemlja v pričakovani zvezni državi Južna Dakota pripadal ljudstvu Sioux. Sčasoma so prebivalci ozemlja Dakota na splošnih volitvah leta 1887 glasovali za delitev.
22. februarja 1889 je odhajajoči demokratski predsednik Cleveland podpisal zakon, ki je ozemlje Dakota razdelil na pol in pooblastil prebivalce Washingtona, Montane, Severne in Južne Dakote, da organizirajo konvencije za odločitev o državnosti in pripravo ustav. Zakon je bil sprejet v demokratsko nadzorovanem Predstavniškem domu in Senatu, razdeljenem na 38 republikancev, 37 demokratov in enega neodvisnega.
Štiri nove zvezne države so bile sprejete v Unijo novembra 1899. Republikanski predsednik Benjamin Harrison je 2. novembra 1889 podpisal proklamacije, s katerimi je Južno Dakoto in Severno Dakoto uradno sprejel v Unijo.Schell, p. 222.Thompson (ed.), pp. 115–116. Harrison je dokumente premešal, da bi prikril, kateri je bil podpisan prvi in vrstni red ni bil zabeležen.
29. decembra 1890 se je na rezervatu Pine Ridge zgodil Pokol pri Ranjenem kolenu. Pogosto se navaja kot zadnji večji oboroženi spopad med Združenimi državami in narodom Lakota Sioux, pokol pa je povzročil smrt vsaj 146 Siouxov, mnogih med njimi žensk in otrok.Schell, pp. 304–305. V spopadu je bilo ubitih tudi 31 ameriških vojakov.
20. stoletje in naprej
V tridesetih letih 20. stoletja so se v Južni Dakoti združile številne gospodarske in podnebne razmere z uničujočimi posledicami. Pomanjkanje padavin, izjemno visoke temperature in neustrezne kmetijske tehnike so povzročile tako imenovani prašneviharje v Južni Dakoti in več drugih ravnicah. Rodovitna vrhnja plast tal je bila odnesena v ogromnih prašnih nevihtah, več žetev pa je bilo popolnoma uničenih. Izkušnje iz obdobja Dust Bowl, skupaj z lokalnimi bančnimi zasegi in splošnimi gospodarskimi učinki velike depresije so povzročile, da so številni prebivalci Južne Dakote zapustili državo. Število prebivalcev Južne Dakote se je med letoma 1930 in 1940 zmanjšalo za več kot 7%.
Gospodarska stabilnost se je vrnila z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno leta 1941, ko se je povpraševanje po kmetijskih in industrijskih izdelkih države povečalo, saj se je narod mobiliziral za vojno.Schell, pp. 317–320. Leta 1944 je bil v okviru Zakona o nadzoru poplav iz leta 1944 s strani ameriškega kongresa sprejet načrt Pick–Sloan, kar je privedlo do izgradnje šestih velikih jezov na reki Misuri, od katerih so štirje vsaj delno v Južni Dakoti.Schell, pp. 323–325. Jezovi in njihovi rezervoarji zagotavljajo nadzor nad poplavami, hidroelektrično energijo in možnosti za rekreacijo, kot sta čolnarjenje in ribolov.
V zadnjih desetletjih se je Južna Dakota preoblikovala iz države, v kateri je prevladovalo kmetijstvo, v državo z bolj raznolikim gospodarstvom. Turistična industrija je od sredine dvajsetega stoletja znatno narasla, pri čemer so Black Hills postali pomembnejša destinacija. Tudi industrija finančnih storitev je začela rasti v državi, saj je Citibank leta 1981 preselila svoje poslovanje s kreditnimi karticami iz New Yorka v Sioux Falls, čemur je sledilo več drugih finančnih podjetij. Južna Dakota je bila prva država, ki je odpravila omejitve obrestnih mer.Hetland, Cara. Sioux Falls 25 years after Citibank's arrival. Publicradio.org Minnesota Public Radio. February 24, 2006. (accessed March 23, 2007)
Leta 2007 je bilo najdišče nedavno zaprtega rudnika zlata Homestake blizu Leada izbrano za lokacijo novega podzemnega raziskovalnega objekta, Laboratorija za globoko podzemno znanost in inženiring. Kljub naraščajočemu prebivalstvu države in nedavnemu gospodarskemu razvoju so se številna podeželska območja v zadnjih 50 letih spopadala z lokalno upadajočim prebivalstvom in izseljevanjem izobraženih mladih odraslih v večja mesta Južne Dakote, kot sta Rapid City ali Sioux Falls ali v druge države. Mehanizacija in konsolidacija kmetijstva sta močno prispevali k zmanjšanju števila manjših družinskih kmetij in posledičnim gospodarskim in demografskim izzivom, s katerimi se soočajo podeželska mesta.Thompson (ed.), pp. 542–549. Razvrstitev Gallup-Sharecare State of American Well-Being Rankings leta 2018 je Južno Dakoto imenovala za najsrečnejšo in najbolj zdravo državo v Združenih državah.
Geografija