thumb|Originalna izdaja Nouvega Zákona v razstavi knjižnice, Murska Sobota, 2009. Nouvi Zákon (Novi Testament, Novi Zakon), je prevod Nove zaveze v prekmurščino. Iz grščine jo je prevedel Štefan Küzmič, slovenski pastor v Šomodski županiji. Knjiga je izšla leta 1771 v Halle an der Saale.
Nouvi Zákon je pokazal, da ogrski Slovenci v svojem (prekmurskem) jeziku sposobni literarno udejstvovati. Skupaj z ostalimi ogrskoslovenskimi učitelji in duhovniki je utrdil prepričanje, da je za razvoj vsakega naroda potrebno učno-vzgojno delovanje, seveda v maternem jeziku, in da vera ne nasprotuje šoli in kulturi. Zbudil je zavest k pripadnosti slovenskemu narodu, ker je v roke dobil knjigo v svoji materinščini, in to je Sveto Pismo. Tudi je Nouvi Zákon vnet zagovornik, branitelj in širitelj luteranskega nauka s pietističnim poudarkom, v spoznanju, da samo Božja beseda, oznanjevana in pisana v maternem jeziku Slovencev na Ogrskem, človeku krepi njegovo vero. Pozneje je Nouvi Zákon doživel več popravkov in bil štirikrat ponatisnjen, vendar pri tem niso uporabili Gajice, v knjigi so uporabili le madžarski črkopis.
Jezikoslovci ugotavljajo, da je njegov jezik nazoren, domač in živahen, čeprav je preživel v domačem okolju zgolj eno desetletje. Njegov jezik je še vedno stalno vir jezikoslovnega raziskovanja domačim in tujim raziskovalcem in od začetka 19. stoletja dalje vzor preurejevalcem slovenskega knjižnega jezika, saj je prekmurščina ohranila starejše in čistejše glasovne in oblikovne značilnosti kot osrednjeslovenščina. Analizirali so Nouvi Zákon Fran Miklošič, Žiga Zois, Ožbalt Gutsman, Ivan Žiga Popovič, Stanko Vraz, Ivan Kukuljević, Božidar Raič, Anton Trstenjak, Matija Čop in Peter Kozler.
Prehodna dogodka
V Slovenski okroglini (madžarsko Tótság,, prednik Prekmurja in Porabja) se je na koncu 16. stoletja razširila reformacija. V tistem času so Slovenci na Ogrskem morali prestopiti v evangeličansko vero svojih gospodov. Nova vera je pomagala Slovencem, da v študirajo in mašujejo v svojem maternem jeziku. Čeprav takrat niso izdali knjige v prekmurščini, so v Gornjih Petrovcih uporabljali Biblijo, ter Hišno postilo Primoža Trubarja, ter Dalmatinovo Biblijo na Gornjem Seniku, ki so jih na Ogrsko prinesli slovenski protestantski duhovniki.
V Martjancih je izšla Stara martjanska pesmarica, prvo rokopisno delo v prekmurščini. V njej so prevedene Trubarjeve in Dalmatinove pesmi, pri tem pa so uporabili predvsem hrvaške (gradiščanske, kajkavske) vire.
Mali katechismus Franca Temlina in Réd zvelicsánsztva Mihaela Severja sta tudi vsebovala nekaj prevodov Svetega pisma (v Rédu npr. so bili prevedeni psalmi). Očitno, da je Küzmič je poznal obe deli.
Štefan Küzmič se je rodil v Strukovcih (prekmursko Strükovci), šolal v Radgoni, Kančevcih, višjo šolo končal v Šopronu in Gjuru, potem študiral v evangeličanskem liceju Bratislave na današnjem Slovaškem. Služil je kot v učitelj v Čobinu (Nemescsó, prekmursko Čoba), potem na Zalskem, v Šurdu do smrti.
Rojstvo Nouvega Zákona Küzmič je pastoral v tujski pokrajini, v Šurdu, na Zalskem. Delil je enako usodo kakor Trubar, ki je v Nemčiji živel. Vendar je za ogrske Slovence živel in skrbel Küzmič. Zavedajoč se daljnosežnega versko-pobudniškega pomena in povezujočega dejstva tiskane materinske besede je Küzmič kljub težkim udarcem usode, ki jih je doživel v Šurdu predvsem s smrtjo svojih najbližih. Umrli so soproga, oče in dveh otrok. Po večletnem napornem prevajanju pripravil za natisk Nouvi Zákon, ki je izšel tako ob gmotni podpori Küzmičevih bratislavskih zaščitnikov in evangeličanov v domači pokrajini, v Slovenski okroglini. O tem dejstvu govorita dve pismi od Mihaela Bakoša, v skrbi za odplačilo tiskarja, pisal leta 1771 in 1778 znanemu bratislavskemu pastorju in zaščitniku Michalu Mošovskýju.
Küzmič je s svojim prevodom in deloma starozaveznega besedila ter z dodatki v tej pomembni knjig pokazal svojo veliko spodobnost glede oblikovanja versko-teološkega jezika in pa odločnost, da trdno stoji na temelju evangelija Jezusa Kristusa. Zato je tem bolj nerazumljivo, da je bil izven evangeličanskega življa tako dolgo zamolčan in smatran celo za odpadnika od Cerkve oz. za krivoverca. Tako kot Luter, ali pri Slovencih Trubar, je tudi Küzmič pokazal, da hoče biti, ostati in delovati v cerkvi Kristusova, katere edini zaklad je evangelij in katere edini Gospod je Jezus Kristus.
Knjiga in njegova vsebina thumb|Druga izdaja Nouvega Zákona, Dunaj 1817 (razstava knjižnice, Murska Sobota, 2009). thumb|Izdaja Aleksandra Terplana, Kiseg, 1848 (razstava knjižnice Murska Sobota, 2009). thumb|Tretja izdaja, Dunaj 1883 (razstava knjižnice Murska Sobota, 2009). thumb|Četrta (zadnja) izdaja, Beograd-Zemun 1928 (razstava knjižnice, Murska Sobota 2009). Seznam knjig Evangyeliom pouleg piſzma Szvétoga Mátaja Evangyeliom pouleg piſzma Szvétoga Marka Evangyeliom pouleg piſzma Szvétoga Lükácsa Evangyeliom pouleg piſzma Szvétoga Ivana
Tem štirim evangelijem sledijo: Szvéti Apoſtolov Djánye
Potem pa listi: Sz. Pavla Apoſtola k-Rimlánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola I. k-Korinthusánczom. Piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola II. k-Korinthusánczom. Piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Galatánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Efe'zánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Filipénczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Koloſsánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola I. k-Teſzſzalonicsánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola II. k-Teſzſzalonicsánczom piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola I. k-Timotheuſi piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola II. k-Timotheuſi piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Títuſi piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-Filemoni piſzani líſzt Sz. Pavla Apoſtola k-'Zidovom piſzani líſzt Sz. Petra Apoſtola prvi obcsinſzki líſzt Sz. Petra Apoſtola drügi obcsinſzki líſzt Sz. Ivana Apoſtola prvi líſzt Sz. Ivana Apoſtola drügi líſzt Sz. Ivana Apoſtola trétyi líſzt Sz. Jakuba Apoſtola obcsinſzki líſzt Sz. Júdaſa Apoſtola líſzt
In sledi zadnja knjiga Novega Zakona z imenom: Sz. Ivana theologusa oznanoſzt
Zanimiva pa so imena teh posameznih knjig, predvsem zaradi tega, ker jim avtor doda prilastek Szvéti, čeprav v protestantizmu ni čislanje svetnikov, kakor v katoliški veri. V vsaki knjigi je predgovor, v katerem Küzmič navaja avtorja tega spisa in vsebinsko razdelitev. V knjige so razdeljeni na poglavja. Küzmič poglavja imenuje táo, poglavja pa so razdeljena na vrstice, ki so pri Küzmičuu versusi. V vsakem poglavju je na začetku najprej navedena strnjena vsebina, tu in tam pa je še dodano, na katero nadeljo ali praznik se bere ta del evangelija (Po Sz. Troiſztvi XXII. Mát. 18,23-35. Fil. I, 3-11.). Tisto navedo lahko beremo tudi v drugih izdajah Nouvega Zákona.
Še besedo ali dve na koncu novozakonskega besedila. Prvi del dodatka: Nedelni i Szvétesni Evangyeliomov i Epiſtol Kazács. Küzmič navaja celotno cerkveno leto, začenši s prvo nedeljo Adventa in konča s sedemindvajseto nedeljo po Svetem Trojstvu. Med nedeljami so navedeni prazniki (svétki), in sicer vseh sedem. Za praznike je navedenih več besedil. Na primer za božič Küzmič navaja štirje besedila, sam božič pa poimenuje Koledni szvétek. Za Veliko noč in za Binkošte (Vüzem, Risále) pa so navedeni po trije pari besedila. Cerkvenemu letu sledijo berila za posamezne spominske dneve in tudi za javne dogodke. Kot primer naj naveden, da je Küzmič izbral svetopisemsko besedilo za koronüvanye in za orſzácsko szpráviscse.
V drugem delu dodatka na koncu Nouvega Zákona navaja Níſterez-Sztároga Zákona vö vzéte Epiſtole. To potrjuje domnevo nekaterih zgodovinarjev, da Küzmič ni prevajal samo Novega Testamenta, temveč tudi Stari. Od prevajanja Stare zaveze pa ni ohranjenega drugega besedila kot samo to, ki je objavljeno na koncu Küzmičevega prevoda. Po izročilu, ki ga je tudi Mikloš Küzmič sporočil Jánosu Szilyju, sombotelskemu škofu, naj bi bil Štefan prevedel tudi Staro Zavezo, kar je zelo neverjetno.
Zadnji del dodatka v tej prvi izdaji Nouvega Zákona zaobsega Molítvi na vſzáko Nedelo i Szvétek zrendelüvanoga Evangyelioma. V prvem delu so molitve namenjene Na nedelne i veliki ſzvétkov dní. Med temi molitvami najdemo tudi molitev za posebne Božje službe (napr. Na pokouro dr'zánya dén).
Predgovor Nouvega Zákona thumb|Prva stran Nouvega Zákona iz leta 1817 Nouvi Zákon je izšel v mestu Halle an der Saale na Saškem ob gmotni podpori bratislavskih zaščitnikov Küzmiča in evangeličanov Slovenske okrogline. Tukaj so izdali tudi Mali katechismus, prvo prekmursko knjigo 1715. Naslov je bil Nouvi Zákon ali Testamentom Goszpodna Nasega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics zGrcskoga na sztári szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Küzmicsi Surdánszkom f.
Zanimiv del Nouvega Zákona je Predgovor (Vſzákomi, ki bode eta ſteo Krſztseniki, miloſcso, mér blagoſzlov, i zdrávje vu Goſzpodni naſem Jezuſi Kriſztuſi. Ámen!). Predgovor je pomemben, ker se je v njem obširno razgovoril tako o namenu in značaju Küzmičevega dela, kot tudi o duhovnem življenju svoje rodne domovine Slovenske okrogline. V Predgovoru so narodnostni elementi, ki jih le-ta vsebuje, saj ogrskim oblastem ni bilo po godu, da bi narodnosti, ki so živele tukaj, propagirale slovanske (slovenske) ideje. Küzmič je izpovedal neomajno privrženost in ljubezen do materinščine. To njegovo izpoved preveva še jasnovidno prepričanje o neogibni povezanosti razvojnih poti sorojakov z nacionalno osveščenostjo in obstojnostjo. Poleg narodnostnih elementov so prisotni tudi bogoslovski ter zgodovinski, jezikovni, kulturni in narodno buditeljski elementi. Odraža se takratno stanje svetopismega spoznanja, zgodovinske in zemljepisne vednosti, omika in bogoslovsko mišljenje. Takrat prevod ni imel predgovorov in razlag, kot v prvi izdaji.Že v prvem stavku poudarja, da bi ga k pisanju moglo nagniti „z vrejdnim tálom … zmenkanye Szlovenszkoga düſevnoga piſzma,” pri čemer omenja edina pisatelja pred seboj in obsoja prednike, da nam niso zapustili nikakih stopinj svoje vneme, kar tudi razlaga delno z jezikovnimi težavami, delno z nemarno lenobo izobražencev, ki so se vdajali le uživanju tvarnih dobrin. Označuje položaj evangeličanov v Slovenski okroglini kot „razegnáne ovcſicze brezi paſztéra” in z navedki iz Svetega pisma označuje čas, ko se bo Gospod spustil na zemljo, kar je že zdaj, ker „ſze nevolno lüſztvo li z ſzühim Krſztſanſzkim iménom ino spráznov nyega vörov hváli” brez poznavanja njenega bistva. Kot vso knjigo preveva tudi ta predgovor pietistična miselnost.
V prizadevanjih za opismenjevanje in ohranitev Lutrovega nauka, ki so mu tudi med ogrskimi Slovenci cesarsko-administratovni ukrepi stregli po življenjski upravičenosti, je Küzmičev prevod Novega Testamenta bistveno pripomogel k reafirmaciji protestantske miselnosti na ogroženih območjih v Slovenski okroglini in na Šomodskem. Tisti kmečki sloj prebivalstva, ki je med Muro in Rabo bil tako rekoč edini dosledni branilec protestantizma in ki si je kljub fevdalnemu izkoriščanju materialno že utrudil svoj položaj, je z Nouvim Zákonom dobil oprijemljivo duhovno oporo za privrženost in vztrajnost v novi veri.
Vprašanje je, kdo je pisal Predgovor? Najverjetneje je avtor József Torkos, duhovnik v Šopronu, ali pa Küzmič, vendar se je pojavilo tudi ime Bakoša. Da bi avtor lahko bil Küzmiča, podkrepi narodna značilnost Predgovora. Torkos je napisal Predgovor v latinščini, Küzmič pa ga je prevel v prekmurščino in ga je gotovo tudi izpopolnil. Očrtal je razvojno pot svojih sorojakov v osveščenosti in privrženosti materni besedi, torej prekmurskemu jeziku in s tem spodbudil proces prostonacionalnega osveščanja Slovencev v Slovenski okroglini. Küzmič je hotel zadostiti zahtevi evangeličanske cerkve, da berejo verniki božjo besedo v prekmurskem jeziku.